Leonardo da Vinci (1452 – 1519) je danes po vsem svetu priznan kot »univerzalni genij«, najvplivnejši ustvarjalec italijanske renesanse. Bil je vsestranski raziskovalec v znanosti in umetnosti. Stoječ na začetku moderne dobe je bil učitelj mnogim rodovom, a že v svojem času je imel izjemen vpliv. Njegova dejavnost je igrala veliko vlogo pri oblikovanju renesančnega pojmovanja sveta. Izjemne stvaritve, ki se odlikujejo ne samo po vrhunski dognanosti, temveč tudi po neprekosljivi izvirnosti in inovativnosti, je prispeval na tako številnih področjih, da si bomo (malo kasneje) morali zastaviti neobhodno vprašanje, kako je človeškemu bitju kaj takega sploh možno doseči.
V širši javnosti so morda najbolj znane njegove slikarske stvaritve, na primer Zadnja večerja in še zlasti razvpita Mona Liza. Ta zdaj v pariškem Louvru skozi debelo steklo, ki jo ščiti pred vandali in pobalini, stoično zre na glasne horde sodobnih turistov z motečimi bliskavicami. Ali se v takem okolju sploh še da ustaviti, sestopiti iz površnih determinant sodobnega globaliziranega sveta in se umiriti v brezčasni lepoti tega, kar je zadaj za umetnino, torej v lepoti ustvarjanja samega? V lepoti zavestnega stika z božanskimi zakonitostmi vesolja, ki jih ustvarjalec vsak hip na novo odkriva in skuša izražati ter dajati naprej? Na srečo se te zakonitosti izmikajo kakršni koli univerzalni kodi, zato se proces radostnega zrenja sveta nikoli ne izčrpa in se ne ustavi. Ustvarjalec nagovarja prav vsakega od nas, saj to zmožnost vsakdo od nas potencialno nosi v sebi.
Leonardo je vztrajno trdil, da nihče ne more v popolnosti obvladati umetnosti slikanja, ne da bi poprej obvladal naravoslovne znanosti. Kaj je pravzaprav bil? Več kot spoznavamo o njem, bolj se izmika opredelitvam. Seveda ni bil le slikar ali kipar ali arhitekt, ni bil samo umetnik, čeprav je kot tak najbolj poznan. S tem mu na nek način delamo krivico, saj je presegal vkalupljenost v določeno identiteto ustvarjanja. Njegovi kolegi umetniki so ga obrekovali, češ da je »samo izumitelj«, ki je preveč neizobražen, da bi razumel kar koli od stroke. Znanost in tehnika v tistih časih še nista bili tako razviti, inženirstvo še ni bilo zakodirano, zato je bilo s te strani obrekovanja manj. Vsekakor pa bi ga danes enako obrekovali tudi vsi preštevilni znanstveniki, ki zasedajo najvplivnejša mesta, vendar ne presežejo mehaničnega delovanja in sklicevanja na reference. V vseh časih so obstajale večno ponavljajoče se verzije zgodbe o Mozartu in Salieriju, ki jo je Miloš Forman tako dobro predstavil v svojem filmu. Morda je prav to eden od vzrokov, da danes, ko je znanost postala eden ključnih delov sistema družbenih moči, premalo vemo o Leonardu znanstveniku in izumitelju.
Leonardo je stal na tistem mestu, ki bi ga lahko poimenovali najgloblji izvir univerzalne ustvarjalnosti. Odlikoval se je po izredni sposobnosti opazovanja, po intuitivnem razumevanju bistvenih problemov in po dosledni interpretaciji svojih opažanj. Vpričo teh sposobnosti je bilo povsem brezpredmetno, da se je rodil »samo« kot nezakonski sin notarja in preprostega dekleta ter da je bil praktično brez formalne izobrazbe. Imel pa je srečo, da se je rodil v pravem času in na pravem kraju.
V Evropi so se tedaj dogajale daljnosežne družbene spremembe. Po velikih srednjeveških kugah, ki so v 14. stoletju evropsko prebivalstvo zmanjšale na polovico, se je med ljudi vračala samozavest in novo veselje do življenja na Zemlji. Togi obrazci sholastike so se že začeli mehčati. Med toskanskimi griči se je že dihalo nov zrak in, podobno kot dvatisoč let prej med otoki grške antike, je zdaj tam utripalo bogato kulturno življenje. Leonardov rojstni kraj Vinci leži samo 30 kilometrov daleč od Firenc, njegov oče pa je kot pisar imel tesne stike z izobraženimi aristokrati. Mladi Leonardo se je torej znašel v pravem okolju, kjer je lahko že zelo zgodaj začel razvijati in preizkušati svoje talente. V bližnji okolici je bilo moč slišati nove odprte načine razmišljanja, moč je bilo najti številna tehnična čuda novega časa (na primer prve mehanske ure), poleg tega pa so se v času njegove mladosti začele širiti tudi prve tiskane knjige. Ker jih je prebiral kot svoboden človek, ne kot pokoren učenec v nekem šolskem sistemu, je lahko na osnovi prebranega in na osnovi iskrenega preizkušanja sveta okoli sebe nemoteno razvijal svoje avtentične ustvarjalne metode. Skratka, ni ga pokvarilo postano znanje samozvanih avtoritet. Ko se je nazadnje kot sedemnajstletni mladenič čisto spontano znašel v Verrocchijevi slikarski delavnici v Firencah, je skozi svojo lastno življenjsko izkušnjo v svoje delo že vnašal znanstveno precizno opazovanje narave in intuitivno razumevanje bistvenih problemov.
Leonardo je vse svoje življenje upravičeno verjel, da je slikarstvo v svoji osnovi znanost. Dürer je celo še malo pozneje risanje in umetnost nasploh obravnaval kot znanost. Enotnost je razpadla nekje po Galileju, predvsem zato, ker si je znanost ustvarila matematične in druge jezike, ki jih drugi, denimo umetniki, niso več mogli razumeti. Leonardo je še pisal: »Slikar se pogovarja in tekmuje z naravo.« S svojimi zapiski, risbami in slikami je hotel širiti meje človeškega znanja in ponujati možnosti za čim širše dojemanje sveta. Tako je bil eden prvih, ki je razvijal sodobno znanstveno metodo. Odgovore na neposredna vprašanja, ki mu jih je zastavljalo ustvarjalno delo, je iskal z vztrajnim opazovanjem narave, s postavljanjem vprašanj na mestu in preko znanstvenega eksperimenta. Njegove precizno izdelane slike rastlin bi lahko danes krasile vsako botanično referenčno knjigo, njegove anatomske študije notranjih organov človeškega telesa (od skeleta in mišic do živčnega sistema) bi bile uporabne še danes, njegove slike vodnih in zračnih vrtincev bi bile lahko izjemno natančno dopolnilo v sodobnih knjigah o kompleksnih nelinearnih sistemih in matematični teoriji kaosa.
Tedanjo znanost so ovirale izjemna togost njenih predpostavk in na njih temelječe brezkončne sholastične razprave, Leonardo pa je z uvajanjem živega opazovanja narave znanstveno misel že v izvoru osvobajal tega prisilnega jopiča. Na primer, nekaj desetletij pred Kopernikom in sto let pred Giordanom Brunom (z vsem dolžnim spoštovanjem do mučeniškega Kopernika in Bruna, ki je v duhovni interpretaciji kozmične presežnosti šel dlje), torej ko je še povsod vladala cerkveno zapovedana dogma o ptolomejskem geocentričnem sistemu, je že pisal o tem, da »Zemlja ni niti v središču sončnega sistema niti v središču vesolja«. Do takih revolucionarnih ugotovitev se je dokopal preko študija neba in astronomskih ur, seveda pa je vse to, kakor vedno, podkrepil z detajlnimi analizami in načrti.
Tak pristop je, ne da bi se tega prav zavedal, začel razvijati že v nepokvarjenem otroštvu, ko je kot nadarjen samouk na očetovem posestvu skušal v podrobnostih narisati živali in rastline. Slikarstvo in znanost združena v eno. Začel je torej dovolj zgodaj, da ga ego še ni zastrupil z nadevanjem samozvanih pomenov. Tako je počasi spontano utrl novo pot, ki je bila povsem neobremenjena, jasna in prepričljiva. V njegovih zrelih delih je kljub globini uvida čutiti tisto nepokvarjeno otroško igrivost. Tako je na enega od svojih načrtov za sončno uro dodal napis:
Oh Sonce,
samo za tebe so bile narejene moje ure!
V duhu tistega časa, ki ga danes vse preveč pogrešamo, pa je šel še dlje: odgovori sami odprejo pot v širše razumevanje sveta, v doumevanje ubranosti vesolja.
Rekli smo, da Leonardova umetnost izhaja iz znanstvene doslednosti, vendar bi danes prav tako upravičeno lahko rekli tudi to, da je bila njegova znanost najvišja umetnost. Analiziral je vsak detajl, vendar se ni ustavil pri tem. Njegovo ustvarjalno hrepenenje se ni ustavilo pri postavljanju suhih resnic o posameznih delih celote, temveč je šel dlje, v iskanje soodnosnosti in ubranosti med vsemi deli celote. Vidni izraz te ubranosti je lepota, ki jo umetnik potrpežljivo odkriva in zanjo išče izrazna sredstva.
Za večino bitij je lepota na nek skrivnosten način povezana s simetrijo. Metulji na primer izbirajo tiste spolne partnerje, ki imajo najbolj simetrično oblikovana krila. V zvezi z našim razmišljanjem o lepoti je povsem nepomembno, ali metulji to počno zato, ker je lepa simetrija zanje morda znak zdravih genov.
Živa bitja privlači tudi razmerje zlatega reza. Matematično je to enako številu
(√5 + 1) / 2 = 1,618.
To razmerje najdemo v proporcih človeškega telesa (na primer višina človeka, ki je hkrati razpon rok, v razmerju proti višini do popka) in deluje vzpodbudno v številnih telesnih, pa tudi arhitekturnih oblikah. Razmerje zlatega reza je skrito tudi v pentagramu in celo v razmerju zaporednih nizov vseh spiralnih struktur biološkega sveta (na primer v razmerju števil zrn v sosednjih spiralah na cvetu sončnice ali v razmerju števil lusk v sosednjih spiralah na storžih). Že v antiki so se čudili skrivnostnemu sporočilu zlatega reza. Tudi Leonardo, ki je svoje umetniško delo vedno opiral na raziskovanje naravnih zakonitosti, je ogromno listov popisal s študijami skritih razmerij in simetrij v naravi. Njegova zelo znana študija človeškega telesa po Vitruviju (risba moža v krogu in kvadratu) ne odkriva samo zlatega reza, temveč tudi številna lepa razmerja, ki se dajo izraziti s preprostimi ulomki.
Pomen, ki ga je Leonardo dajal matematiki, je izrazil v stavku: »Nobene gotovosti ne more biti, če ne uporabimo ene od matematičnih znanosti«. Leonardo sicer nikoli ni preštudiral algebre, ki je bila v tistem času novotarija, prihajajoča od španskih Arabcev, in je v takratnih povojih zahtevala skoraj meniško askezo in disciplino. Imel pa je nadvse temeljito znanje geometrije.
V tistem času se je veliko govorilo o božanskih razmerjih. Že omenjeni ptolomejski sistem nebesnih teles je bil poln teorij o tako imenovani »harmoniji sfer«, to je o božanskih razmerjih frekvenc, ki jih dobesedno »pojejo« posamezni planeti. Te teorije niso bile čisto brez osnove: srednjeveški astronomi so v dolžinah tirov nekaterih planetov našli, ali pa se jim je vsaj zdelo, da so našli, velikosti osnovnih pitagorejskih teles. To pa je bilo tedaj zelo moderno, saj je bila antična geometrija prva opora, preko katere se je v Evropo vračala izgubljena znanost starega veka. Stvari moramo razumeti s stališča tedanjega stanja stvari. In ker nove miselne strukture še niso bile zakodirane, ker se človeški ratio še ni osamosvojil, je tak um, kot je bil Leonardo, še bil sposoben združevati oba pola – znanstveno doslednost in umetniško izraženo zavest o lepoti sveta. Tedanje prevladujoče stanje stvari je bila na nek nam danes težko doumljiv način odprta atmosfera prehodne dobe, ki so jo izrinila šele kasnejša stoletja z vzponom znanstvenega duha in racionaliziranega mišljenja.
Danes bi rekli, da je bil Leonardov znanstveni pristop holističen in transdisciplinaren. Spoštoval je vsa drobna sporočila, ki jih daje narava, vendar je to dojemal v duhu zavesti o soodvisnosti vsega živečega, zavesti o vsenavzoči božanski prisotnosti, ki tke in vzdržuje vesolje. Stopil je v tisti povsem odprti prostor, ki je hkrati Nebo in Zemlja. Kdor zna govoriti hkrati tako jezik znanosti kot tudi jezik umetnosti, je glasnik božanskih zakonitosti, tako da imajo njegova sporočila nazadnje tudi duhovni pomen. V tem je skrivnost moči njegovega zrenja in neustavljivega raziskovalnega hrepenenja. In to Leonarda postavlja ob bok redkim velikanom duha, ki so človeški svet znanosti in umetnosti staknili skupaj z božanskim.
Razglejmo se ob primeru iz glasbenega sveta. Drugi univerzalni genij nekega drugega časa, Pitagora z grškega otoka Samos, je v glasbi odkrival matematične zakonitosti: od nekega osnovnega tona pridemo z nalaganjem dvanajstih čistih kvint do veliko višjega tona, ki leži skoraj točno sedem čistih oktav nad osnovnim tonom. Če potence dvanajstega korena iz dva ne bi bile skoraj točno enake razmerjem preprostih naravnih števil (kar se matematično izraža s preprostimi ulomki, na primer 3/2), bi bila glasbena harmonija povsem nemogoča in glasba ne bi mogla obstajati – seveda niti v človeškem niti v božanskem svetu. Sodobni verjetnostni račun pokaže, da je verjetnost, da bi se ta razmerja tako dobro ujela povsem slučajno, manj kot ena proti bilijon (1.000.000.000.000)! Zakaj se vsi glasbeni intervali tako dobro ujemajo? Se v tem morda skriva božji prst? V sodobnem času se precej špekulira o tako imenovanem antropičnem načelu v znanosti (na primer fizik Polkinghorne). To so teorije, ki še vedno ohranjajo intelektualno vzvišenost sodobne znanosti, Boga pa imajo kot neiskren izgovor oziroma kot okrasni dodatek. V starih časih je s tem bilo drugače: geniji so bili iskreno predani božanskemu, ne da bi si ga prilaščali, zato pa so ga lahko mirno zrli v njegovi skrivnostni in nepokvarjeni celovitosti. V Bachovi glasbi še vedno lahko poslušamo dušo sveta, ki je v tistem baročnem času dobila nova krila z matematično dognanimi pravili temperirane glasbene lestvice: znanstvena nadgradnja pitagorejskih principov, ki glasbo še vedno postavlja v območje božjega stvarjenja.
Leonardo je znanstvene principe iskal v njihovi izvorni celovitosti, v zvestobi do najširše resnice, ki jo govori narava. Če si kdo to znanstveno resnico prilašča, pa zabrede v sodobno krizo popolne odsotnosti smisla.
V tistih davnih časih si resnice še niso lastili znanstveniki, temveč duhovne in razne druge z njimi povezane organizacije. Vase zaprte organizacije niso bile nikoli pretirano naklonjene ljudem z avtentičnim neposrednim uvidom v bistvo stvari. Tako Leonardo ni mogel uspeti znotraj slikarskega ceha, ki ga je izrinil nekoliko na rob. V svojem življenju je dobil relativno malo slikarskih naročil in nam zato zapustil količinsko maloštevilna dela, saj tedaj še ni bilo v navadi, da bi umetniki slikali iz lastne pobude.
Svobodnejša krila je imel njegov znanstveni in izumiteljski polet. Leonardo se je dobro zavedal, da so njegova znanstvena sposobnost opazovanja in iz te izhajajoči izumi daleč pred njegovim časom. V njegovi dobi so ga spoštovali predvsem kot »briljantnega arhitekta, inženirja in izumitelja«. Že ko je tridesetleten ponudil svoje usluge milanskemu vojvodi Sforza, se je skliceval predvsem na svoja tehnična znanja in le malo na umetnost. Tudi njegova kasnejša slava je bila v tem sorazmerju. Aristokrati in kralji so ga vabili na svoje dvore, da bi jim pomagal pri reševanju najtežavnejših vprašanj statike ali obrambe. Turškemu sultanu je predlagal izgradnjo tristometrskega oboka čez Bosporsko ožino. Najnovejše računalniške analize so pokazale, da bi njegova mostna konstrukcija, ki je sicer niso uresničili, ustrezala najstrožjim kriterijem sodobne statike. Za preštevilne italijanske in nazadnje tudi francoske naročnike iz najvišjih družbenih krogov je načrtoval urejanje številnih mest in pokrajin, pripravljal je kartografijo in načrte strojev za izsuševanje močvirij in za ureditev vodotokov, študiral je ureditve kanalov in pristanišč, opravljal je volumetrične analize cerkva, izumljal je na primer tudi mehaničnega leva za kraljevi sprevod ob kronanju … Leonardo se je seveda vsega tega lotil z znanstveno doslednostjo: pri urejanju krajine je sproti opravljal še topografske, hidrografske in geološke raziskave, študiral je zakone perspektive, teorijo optike in fiziologijo očesa. Za melioracijske projekte je izumil plavajoče bagre in celo vrsto novih črpalk. Za pristanišča je narisal žerjave (tudi vrtljive in na tirnicah), ki po dognanosti ne zaostajajo dosti za sodobnimi napravami. Največjih javnih projektov se je loteval v zadnjem obdobju življenja, torej v Milanu, Rimu in Franciji.
Srčika njegovega tehničnega dela so bile številne tehnične inovacije (izumi), ki so bili rezultat znanstvenega pristopa k živim problemom. S svojo nadvse plodno znanstveno metodo je v renesanso uvajal nekaj povsem novega. Najprej poglejmo nepopolni, a vendarle nadvse impresivni seznam njegovih izumov, ki je glede ustvarjalne širine verjetno brez primere:
Ventilator, higrometer, urni mehanizem, ura na spiralno vzmet, lunarna ura.
Glasbeni inštrumenti, naprava za brušenje leč, camera obscura.
Kroglični ležaj, naprava za vrezovanje navojev, stružnica, strojni sestavni deli.
Tiskarski stroj, stroj za kovanje denarja, tkalski stroji, predilni stroji.
Avtomobil, dvokolo (bicikel), merilec poti in hitrosti, padalo, helikopter, letalo.
Ladja na pogon s kolesom, ladja z dvojnim trupom, podmornica.
Hidravlična stiskalnica, razne črpalke, vodna kolesa in turbine.
Vitel, dvigovalni stroji (žerjavi), plavajoči bagri, vrtljivi in še drugi mostovi.
Plavž, livarske naprave, vžigalni mehanizem, merilec ladijskega nagiba.
Samostreli, strojnica, parni top, tank, artilerijske naprave, bojni robot.
Leonardo je, po svojih lastnih besedah, »konstruiral stroje, s katerimi bi lahko premikali vse, kar je na Zemlji«. Pri tem je, kot vsak dober izumitelj, stremel po tem, da bi delovanje njegovih naprav bilo čim hitrejše in lahkotno. Čeprav bi prav vsak izum zaslužil pozornost, se tu lahko ustavimo samo pri nekaterih. Vzemimo na primer dvokolo (bicikel) z Leonardove risbe. Prav neverjetno je podobno sodobnemu dvokolesu, saj vključuje praktično vse njegove elemente. Ima vrtljivo bilanco in sedež, pedala in verigo do zadnjega kolesa – vse kot pri sodobnem kolesu. V primerjavi s sodobnim kolesom ima celo podobne proporce dimenzij (dolžine, premeri). Edina razlika je v tem, da mu manjka ena od palic v osnovnem trikotniku nosilnega okvirja. Leonardo je bil sicer genialen statik (mostovi, kupole, žerjavi) in je to palico izpustil verjetno zato, ker bi za počasne vozne razmere v tistem času povsem dobro šlo tudi brez nje (kot tudi danes pri nekaterih tipih koles). Bicikel s pedali so izdelali šele dobrih 350 let kasneje: še en dokaz, da se srečujemo z genialnim inovatorjem, ki je živel krepko pred svojim časom.
Od njegovih hidravličnih naprav si oglejmo rotacijske črpalke, vodna kolesa in turbine. Leonardo se je rad ukvarjal z vodo, kajti vrtinci in razna spiralna gibanja so polna skritih arhetipskih pomenov.
Na tem mestu je neizogibno treba iti malo globlje. Najprej se spomnimo, da so se v tistem času največji evropski učenjaki zelo resno bavili z alkimijo. Na primer, malo pozneje je bil med njimi tudi nadvse spoštovani Newton, utemeljitelj klasične mehanike. Vzvišeni cilj alkimistov je bil, najti najglobljo delujočo povezavo med dvema ravnema bivanja, namreč med duhovnim in materialnim svetom. Iskali so torej direktno rešitev problema, ki je najtrši oreh sodobne kognitivne znanosti. Verjeli so, da sta materija in energija eno. Znanost dvajsetega stoletja je to slutnjo dejansko potrdila, toda alkimisti so se tega vprašanja lotili s stališča kozmičnega Življenja. Iskali so torej neko čudežno kreativno silo, kakršno imajo bogovi in kakršno so intuitivno videli v naravi. S tem da bi razvozlali najgloblje skrivnosti materije, pa bi dosegli mistično transformacijo Človeka.
Alkimisti so imeli svoje metode, na primer okultno delo z žensko in moško življenjsko energijo, njuno združitev pa je predstavljal cinober, to je spojina živega srebra (ženski princip) in žvepla (moški princip). Alkimija je imela številne panoge, cilj vseh pa je bil podoben: transformacija manjvredne materije v večvredno, preobrazba mrtve snovi v živo, ustvarjanje energije iz niča. Iskali so perpetuum mobile, eliksir večne mladosti in kamen modrih (lapis philosophicus), ki preobraža manjvredne kovine v zlato. V literarni obliki so alkimistično kulturo navdihovali srednjeveški miti o Svetem Gralu, ki so nastali s fuzijo stare keltske in novejše krščanske duhovnosti. Še dalj zadaj v davnini je za alkimijo stala stara egipčanska duhovnost, v kateri je alkimija pravzaprav imela svoj začetek. Iz te mitologije je izšla tudi bogata alkimistična simbolika znakov. Pomembni slikovni simboli so bili spirala (na primer v obliki svastike), dvojna vijačnica (na primer v obliki dveh kač, ki se ovijata okoli zdravniške palice in predstavljata žensko in moško zdravilno energijo) ter razni vozli kot simbol prepletenosti vsega v vesolju.
Leonardo je gotovo poznal nekatera dela srednjeveških alkimistov, poznal pa je tudi Arhimedovo delo z vodo ter dela grških in arabskih fizikov. Arhimedova vodna črpalka ima obliko polžaste cevi in je v bistvu vijak, ki s svojim vrtenjem dviguje vodo. Alkimisti so v arhetipski obliki spirale in vijačnice iskali vzorec za večno gibanje (perpetuum mobile) in s tem se je ukvarjal tudi Leonardo. Zakon o ohranitvi energije (eden od osnovnih zakonov sodobne fizike) takrat seveda še ni bil poznan, zato danes ne moremo kar tako na splošno razločiti, kaj so mojstri tistega časa mislili z »večnim gibanjem«. Nekaterim je »večno gibanje« pomenilo dejansko pridobivanje energije iz niča (v številnih primerih je dokazljivo šlo za napor v tej smeri), pogosto pa je šlo samo za nenehno fluidno prelivanje energije v naravi. Pri Leonardu, ki je vsako teoretiziranje postavljal na trdna tla doslednih opazovanj narave, je bolj verjetno šlo za to drugo, torej za hvalnico Življenju in za iskanje njegovih skritih pomenov skozi metamorfoze arhetipskih oblik neprekinjenega gibanja. Zapiski o »duhu ptice« ali o »obstoju niča« in podobnih temah, ki jih je delal v zrelih letih, ga kot znanstvenika niti najmanj ne diskreditirajo, saj je tu šlo za zenovske teme, s katerimi se je pridružil tovrstnim duhovnim velikanom tistega časa (med njimi je bil malo pred njim Mojster Eckhart in malo kasneje Angelus Silesius).
Leonardo je torej občudoval spiralna in vijačna gibanja, ki so s skritimi pomeni prevevala miselnost tistega časa in s fluidnostjo oblik vzpodbujala kreativno moč intuicije. Vrtinčasto gibanje vode, ki ga je zelo rad upodabljal (na primer na risbah velikih povodnji), mu je pomenilo manifestacijo življenjske sile v naravi. Njegove slike vodnih ali zračnih vrtincev so izjemno natančne in odkrivajo številne zakonitosti hidrodinamike, ki so jih v svojih raziskavah vodnega gibanja veliko pozneje ugotavljali Schauberger, Schwenk in drugi.
Z igro metamorfoz je Leonardo od vrtincev prišel do raznih vodnih koles in turbin. Dobra turbina mora biti zgrajena tako, da postopoma zaustavi vodni vrtinec, in če hočemo iz vrtinca potegniti čim več energije, se mora oblika turbine na nek svojstven način optimalno prilagoditi obliki vrtinca. S nekaterimi svojimi risbami se je zelo približal sodobnim Peltonovim in Francisovim turbinam. Takrat so mojstri delali le preprosta vodna kolesa (zlasti za mline), pri katerih se voda giblje počasi. Mlinska kolesa ne upoštevajo vodne dinamike, zato je njihov energetski izkoristek relativno slab. Turbine imajo precej boljši izkoristek energije. Leonardo je bil verjetno prvi, ki se je ukvarjal s hidrodinamiko – skoraj štiristo let preden je ta postala znanstvena disciplina.
Vse življenje ga je gnalo hrepenenje, da bi poletel kot ptica. Ohranjene so številne njegove študije ptičjega leta. Ena med njimi prikazuje letalo z mahajočimi krili, ki se oblikovno zgledujejo po pticah in netopirjih. S podobno napravo je štiristo let kasneje kot prvi letalec poletel Lilienthal, vendar le pasivno brez mahanja s krili. Na Leonardovih risbah ne gre samo za slepo posnemanje živalskega leta, saj so isti listi papirja popisani tudi z analizami zračnih tokov, ki jih delajo veslajoči gibi kril. Aerodinamika Leonardovih kril je neverjetno dobro uglašena, manjkal bi samo še kakšen motor.
Ohranjene so tudi skice helikopterja. Tu se je spet navdihoval pri Arhimedovi vijačnici. Iz nje je naredil nekakšen propeler z navpično osjo. Sliko je gotovo narisal na hitro, mimogrede, zato je spregledal, da bi se helikopter brez pomožnega stranskega propelerčka, ki ga sodobni helikopterji imajo na koncu repa, začel neprijetno sukati okoli navpične osi. Druga pomanjkljivost njegovega helikopterja je ta, da je proporce propelerja prilagodil gibanju v vodi, ne v zraku, zato bi njegov helikopter deloval nekoliko slabše. Možnosti za opazovanje nevidnih zračnih tokov so pač veliko slabše od možnosti za opazovanje gibanja vode. O teoretični mehaniki kontinuumov, s katero lahko danes že dokaj dobro preračunamo aerodinamiko zračnih plovil in poenostavimo potrebno eksperimentiranje, pa tedaj seveda niso vedeli še popolnoma ničesar.
A vendar je Leonardo, kljub temu, da ni poznal sodobne mehanike kontinuumov, s svojo močjo znanstvenega opazovanja narave in s svojo močjo kreativne intuicije dovolj dobro izrisal vse detajle svojih naprav, celo tistih, ki delajo z vodnimi ali zračnimi tokovi. Današnje analize kažejo, da bi velika večina teh naprav zelo dobro delovala. In res, za številne naprave so po Leonardovih načrtih naredili preizkusne modele, ki dobro delujejo.
S stališča današnjih dni je težko jasno zreti in ovrednotiti dobo, v kateri je Leonardo živel in ustvarjal. Vsekakor je iz nje potegnil najboljše, kar je bilo možno. Na osnovi alkimije, ki je bila najvišja esenca srednjeveškega znanja, in na osnovi porajajoče se nove miselne odprtosti svojega časa je razvil vrhunsko znanstveno metodo. Še več, uspelo mu je doseči izjemno uravnoteženje znanosti in umetnosti, s čimer je tako v znanost kot v umetnost vpeljal povsem nov ustvarjalni princip, ki je temeljil na sintezi narave in razuma. Tedaj še ni bilo umetne ločitve na duh in materijo, ki se je dobro stoletje kasneje manifestirala v kartezijanski paradigmi. Ustvarjalni duh še ni bil suženj materije in materija še ni bila v posesti razuma. Zato je človeška domišljija imela prosto pot, možno je bilo za današnje pojme zelo fluidno prelivanje asociacij in povezav. To je namreč pogoj za vrhunsko kreativno dejavnost.
Kaj se je malo po Leonardu zgodilo, da smo skoraj izgubili stik s tistim časom, kot da bi nekaj zatemnili? Ve se, da je tudi Leonardo sodeloval pri načrtovanju rimske bazilike sv. Petra, za katero so po vsej Evropi prodajali odpustke. Nove in lepše življenjske možnosti je Cerkev zlorabila za svoj napuh in s tem sprožila reformacijsko gibanje. Ranjena inštitucija je potem odgovorila z nasiljem in nastal je pravi kaos: verske vojne, inkvizicija in sežiganje čarovnic. S stališča zgodovine znanosti sta inkvizicija in sežiganje čarovnic imeli daljnosežen vpliv, ki traja še danes. Zato je danes tako težko razumeti Leonarda.
V 16. in 17. stoletju je na grmadah izdihnilo več kot milijon »čarovnic«. To so bile večinoma ženske, ki so kot zdraviteljice imele intuitiven stik s primarno energijo narave, česar so se mnogi indoktrinirani (in seveda samski!) duhovniki nezavedno bali ter potem z uradne instance podpirali razne pritlehne spletke. Z vsako sežgano »čarovnico« smo izgubili del uvida v celovitost sveta, uvida v povezanost duhovne in materialne realnosti, del ženskega doprinosa znanosti. To je še zdaj zamolčano obdobje evropske zgodovine in zgodovine znanosti. Ne gre torej samo za pritisk na Galilea ali sežig Giordana Bruna.
Ko je sredi 17. stoletja zviti diplomat Moray od angleškega kralja dobil naročilo za ustanovitev Britanske kraljeve akademije (kralj jo je potreboval predvsem za izboljšanje ladij in navigacije, vse v službi kolonialnih osvajanj), je prišel razdor med različnimi potmi racionalnega (to je bolj moškega) in intuitivnega (to je bolj ženskega) izkustva že predaleč. Moray je uvidel, da bo akademija obstala brez notranjih vojn le pod pogojem, da se v njej o tisti drugi, manj vidni, holistični poti sploh ne govori. Vso ezoteriko, ali še raje, ves ženski pol, so iz znanosti preprosto črtali, pa ne na osnovi kakih resnih argumentov, temveč so ta pol žrtvovali iz pravkar navedenega povsem praktičnega oziroma diplomatskega razloga. Londonska kraljeva akademija (British Royal Society) je potem postala vzorec tudi za druge znanstvene inštitucije in za način znanstvenega delovanja. Znanost naslednjih stoletij je sicer dosegala izjemne uspehe (na primer z Newtonom, že kmalu po Morayovi potezi), a kljub vsemu je nekaj po nepotrebnem izgubila, zapredla se je v svoj lastni formalni jezik (na primer matematiko), ki ga drugi (na primer umetniki) niso več mogli razumeti. Znanost, katere jezik je postal pretirano tog, je ostala kot ptič brez enega krila. Morda se to najjasneje opazi ravno ob študiju Leonardovega genija. Znal je čudovito živeti v ubrani ustvarjalni moči, ki jo dajeta obe krili skupaj: na eni strani prastaro intuitivno zrenje sveta, na drugi strani sodobna racionalna znanstvena metoda.
Česar se je lotil, se je lotil zelo temeljito, z vso pozornostjo in natančnostjo. Odgovore na vprašanja, ki so se mu postavljala, je iskal v svojih risbah, jih dopolnil z zapiski ter sčasoma iz tega razvil znanstveno metodo. Svoje analize je na papirju vedno skušal pripeljati do dovolj konkretnih oblik, da jih je bilo mogoče umestiti v vsakdanji izkustveni svet, jih videti v oblikah sveta in v praktičnih pojavih, jih preizkusiti z eksperimentom. Njegov način dela je bil torej povsem v skladu s sodobno Popperjevo definicijo znanstvene metode: Če niti teoretično ne obstaja vsaj en način, da bi dokazali ali ovrgli kako domnevo, potem to ni znanost.
Ker pa je vedno hotel dojemati in razumevati svet kot celovito vesolje, ga je, brž ko je našel odgovor na posamezno vprašanje, njegov nemirni duh že gnal v reševanje novega problema. Njegovim inovacijam to ni pretirano škodilo, saj je bil toliko pred svojim časom, da tako in tako ni bilo veliko možnosti, da bi njegove izume uporabljali že v času njegovega življenja. Ta ustvarjalni nemir je bolj škodil njegovemu umetniškemu delu, saj je veliko slik pustil nedokončanih ali pa jih je dokončal le zaradi vztrajnosti svojih pokroviteljev.
Za inovacijami na tehničnem ali umetniškem področju so vedno stale temeljite študije, ki jih je povezoval in prepletal ne samo interdisciplinarno, temveč transdisciplinarno. Njegovega dela se nikoli ne da povezati s posameznim področjem in se ga, če smo pošteni, ne da razporediti v nobene kategorije. Z namenom, da bi človeško telo upodobil zvesto naravi, se je lotil nočnega seciranja trupel (v svojem življenju jih je proučil več kot 30) in bil nenehno v nevarnosti, da ga bodo zalotili in obtožili črne magije. Vendar se ni, kot njegovi kolegi slikarji, ki so tudi secirali, ustavil pri skeletu in mišicah, temveč je šel v detaljne anatomske raziskave skoraj vseh notranjih organov. Ko je prišel do oči, se je lotil optike in fiziologije očesa, delal je optične študije in mimogrede izumil predhodnico današnjega fotografskega aparata (camera obscura). V njegovih zapiskih se to povezuje s teorijo senc, pespektivo in teorijo simetrije, z Evklidovo geometrijo, planimetrijo in stereometrijo, astronomijo …
Zelo rad je risal zapletena geometrijska telesa, na primer poliedre ali fulerenske strukture. Vse to je danes zelo moderno, podobne strukture najdemo na primer v svetu mikrobiologije ali nanotehnologije, pa tudi v sodobni arhitekturi ali v enigmatičnih Escherjevih risbah … Leonardo enigme ni hotel ustvarjati, temveč jo je v duhu renesančne odprtosti razvozlaval, ko je z znanstveno natančnostjo odkrival zakonitosti struktur, ki jih je risal.
V svojih študijah se je vešče sprehajal tudi po znanjih arabske aritmetike ter še starejše Aristotelove znanosti. Nekje je zapisal, da je odkril »konec kvadrature kroga«. S problemom kvadrature kroga so se mučili številni učenjaki od grške antike dalje. Hoteli so, samo s pomočjo klasične geometrije (z ravnilom in šestilom), narisati krogu ploščinsko enaki kvadrat. Danes je s sredstvi sodobne matematike dokazano, da je problem kvadrature kroga v osnovi nerešljiv. Ni jasno, kaj je Leonardo mislil s svojim »koncem« problema.
Vsrkal je staro znanje hidravlike po Arhimedu in Heronu, proučil arabsko fiziko, spoznal novejša znanja mehanike in hidravlike, nekoliko celo kemije (raziskave zlitin in spojin), ter vse to fluidno povezoval. Zanj je bilo vse zanimivo, bodisi problemi v zvezi z vodnjaki in izgradnjo vodnih kanalov, bodisi morda teorija merjenja časa in razne ure. Ali ni čas tudi mera za zvok? Torej so ga zanimale tudi glasbene študije. Zanimala pa ga je celo literarna kompozicija … Tako neverjetno polno dojemanje stvarstva si danes pogosto težko predstavljamo. Izgovarjamo se, da je danes kaj takega nemogoče, saj smo si menda nabrali že toliko znanja, da se moramo nujno specializirati in zato vsestranski geniji v današnjih dneh niso več možni. S takim mišljenjem se je težko povsem strinjati, kajti količina znanja je nekaj povsem drugega kot sposobnost intuitivnega zrenja, ki presega utečene vzorce razmišljanja. V vsaki dobi je možen kvalitativni prehod (kvantni skok) v nekaj povsem novega, v izvorno odprtost, in če se tej možnosti odpovemo, smo izgubili tisto najdragocenejše, bistvo človekove duše. Le zakaj bi si iz formalnega znanja kovali verige?
V prvi Leonardovi biografiji, ki jo je nekaj let po njegovi smrti napisal Paolo Giovio (kot študent medicine je spoznal Leonarda pri anatomskih seciranjih), na koncu piše: »Leonardova magičnost, njegova briljantna nadarjenost, velikodušna dobrota njegove narave niso bili nič manjši od njegove fizične veličine; prav tako velik je bil njegov izumiteljski genij, njegova priprava gledaliških stvaritev in sijajnih prizorov; bil je glavni sodnik v vseh vprašanjih elegance in lepote; svoje izjemno petje je spremljal na lutnji in z njim razveseljeval celoten dvor. Umrl je v starosti sedemišestdeset let na žalost njegovih prijateljev, ki je bila še toliko večja, ker med vsemi učenci iz Leonardove cvetoče delavnice niti eden ni bil na poti k odličnosti.« Za to je bil deloma kriv sam Leonardo, ki je kot učitelj imel slabo didaktično metodo, saj svojim učencem ni dovolil, da bi dovolj zgodaj začeli razvijati svoje lastne talente in jih je raje silil, naj uberejo enako pot, kot jo je sam z vztrajnostjo prehodil: »Tistemu, ki se želi učiti in ki je izjemno nadarjen, ne smemo dovoliti, da bi se uklonil skušnjavi, da bi vzletel prezgodaj kot mlade ptice brez perja in močnih kril.«
Leonardova večna sporočila o ustvarjalni moči človeškega duha pogosto niso mogla sproščeno dihati naprej preprosto zato, ker so kozmični, večni arhetipi ostali preveč ujeti v določeno zgodovinsko obdobje, v toge vzorce takratnih družbenih odnosov. Vzemimo na primer Leonardove upodobitve človeških figur v njihovi lepoti in hkratni norosti, kakor smo jih pred dvema letoma videli na razstavi v londonski Queen’s Gallery. Ženski modeli so v tistem davnem času morali imeti glavo sklonjeno in nekoliko postrani, oči pa skromno uprte v tla (izjema so bili le nekateri veliki portreti, na primer Mona Liza). Leonardo je bil v duhu miselnosti tistega časa prepričan, de je moško telo popolnejše od ženskega, s tem pa se je omejil, se prikrajšal za polovico lepote sveta. (Obtožba homoseksualnosti, s katero je imel težave v svojih mladih letih, je še danes preveč nejasna in kočljiva tema, da bi smeli pisati o njej.) Skratka, brez upoštevanja in sprejemanja ženskega doprinosa do odprte, klijoče, neizoblokovane mladosti je težko uspešno vzgajati mlade ljudi. Gre za permanenten problem, ki se ga danes teoretično sicer zavedamo, vendar v praksi najdemo sredi šolske togosti še vedno zelo malo pedagoškega erosa.
Drugo področje, kjer s stališča današnjih dni že lahko zaznavamo omejujočo patriarhalno miselnost tistega (in ne samo tistega) časa, je njegova vnema za izumljanje in načrtovanje vojaških naprav. Orožja v tem spisu namenoma nisem hotel izpostavljati in hvaliti, kajti kakršno koli posvečanje vojski se mi zdi čisto brez smisla. Verjetno je dobival naročila te vrste in tega mu ne smemo zameriti, saj ga je od Hirošime ločilo še skoraj pol tisočletja. Pa vendar danes v soočanju z lastno vestjo in na osnovi spoznanj o nujnosti etike vemo, da je odtrgana pot vzvišene vojske prazna kot pot rakete, ki se izgubi nekje v vesolju.
S temi priznanji želimo le poglabljati korenine našega razumevanja in dati pravo vrednost Leonardovemu celostnemu zrenju sveta. Ne želimo krniti njegovega genija, temveč ga predstaviti v duhu tistega, kar presega spone časov.
Končam naj z mislijo zgodovinarja znanosti, Staška Južniča: Leonardo je bil rojen blizu Galilejevih Firenc. Tisti konec je v mnogočem zibelka moderne nove znanosti. Slovenci smo ji geografsko in sicer blizu, zato smo enake ideje razvijali v naših prostorih tako rekoč brez zamud.