Povzetek: Pogledali bomo v kreativni proces, ki vodi do koristnih in etično osmišljenih inovacij. Bistvo vsake inovacije je ustvarjanje nečesa novega, zato tu stopamo izven območja že znanega in konvencioalnega. To je možno le, če znanstveno metodo linearnega razmišljanja kontinuirno nadgrajujemo in prepletamo z lateralnim pristopom. Prvi način dela je po svoji naravi bolj racionalen, drugi pa bolj vsepovezujoč, intuitiven. V zvezi s tem se je dobro zavedati številnih problemov, ki izhajajo iz pretiranega neravnovesja na eno ali drugo stran.
V kreativnem procesu so pomembni že začetni motivi za izbor inovacije. V sodobnem času se kot eden od najpomembnejših kriterijev poudarja ekologija, a večina ljudi se ne zaveda, da se ekologija zares začne pri etiki. Ker pa vzdrževanje etične drže od raziskovalca zahteva tudi neustrašno in notranje svobodno držo, se ne moremo izogniti zahtevi po filozofsko-kritičnem diskurzu (namesto danes tako razširjenega manipulativnega diskurza). Vsi našteti elementi so podlaga za zdravo delovno okolje in osrečujočo (navznoter in navzven) kreativno dejavnost.
Bistvo vsake inovacije je iskanje nečesa novega, torej kar je bilo prej še neznano, pri čemer stopamo izven območja že znanega in konvencionalnega. To novo, kar iščemo, pa še vedno ohranja harmonijo s celovito realnostjo narave. In to se kaže kot lepota, ki je v svojem bistvu skladje (uglašenost) z mirijado drugih manifestacij realnosti, odnosov in naravnih zakonitosti. Hkrati pa je to izraz nekega na novo odkrivajočega se globinskega reda oz. strukture, sorodnosti razlik v urejenosti na mnogoterih nivojih. Inovativni proces v znanosti se v bistvu torej ne razlikuje od umetniške dejavnosti. Ta umetniški kriterij lepote je občutljiv indikator, kdaj smo še na pravi poti. Inovatorstvo je treba pojmovati v tem širšem smislu.
Srečko Kosovel, Mehanikom I (DZS 2002, str. 270):
»Mehanika ne more umreti, ker nima duše. Paradoks je mehaniku nerazumljiv, ker presega mehanične zakone. Paradoks je skok iz mehanike v življenje. Paradoks je živ kakor elektrika. A elektrika ni mehanična. Zato ne bodimo mehanični, ampak bodimo električni.«
»Mehanični« oz. rutinski procesi (npr. razne družbene konvencije) so seveda tudi potrebni, vendar jih ne smemo zamenjavati za izvorno kreativnost. Nerazumevanje razlike med enim in drugim je pogost vzrok za zmedo (v družbenih procesih npr. vsiljevanje avtoritarnosti v imenu instrumentalne učinkovitosti). Obstaja torej neka minimalno potrebna avtonomija ustvarjalnega prostora, kar birokrati zelo težko razumejo.
Inovacije ne zahtevajo samo naučenega znanja (tega pač ima marsikdo), temveč tudi izvirnost (originalnost). Izvirnost cveti samo na polju neujetosti v utečene koncepte, zatorej potreba po tkanju in zrenju zenovske praznine, odprta občutljivost za takšnost sveta izven vseh konceptov. Torej novi red presega kombinacijo že znanih struktur, lepoto navdihuje nenehno porajajoči se dih časa.
Friedrich Kekulé: »Naúčimo se sanjati!«
Sama odprtost za učenje ima prednost pred tistim naučenim. Ta duhovna drža pa ne zagotavlja udobne varnosti, torej je pogoj za izvirnost notranji pogum, povezan z radostjo nad lepoto sveta. Ko se otrok uči hoditi, je temu radostno predan z vso dušo in telesom. Znamo sprejemati drugačnost? Pri korakih v novo ne sme biti nobenega prostora za cinizem. Globinska ustvarjalnost je nemogoča, če nas vodijo ceneni motivi, kot so lastna varnost, zbiranje točk, ambiciozno napihovanje, slepo podrejanje avtoritetam … Taki motivi vodijo k slabim rešitvam problema. Kaj je inovativnost, mora pravzaprav vsakdo odkriti sam in to tudi lahko stori (saj je že v naši izvorni naravi in večinoma imamo taka izkustva), le cena za ohranjanje te drže ni trivialna. Zato se izmikamo: ko napoči pravi trenutek, preskakujemo na druge (nebistvene) stvari ali pa se prepustimo otopelosti. S tem pa žal zanikamo celovitost človeške narave, zganjamo nekakšno samocenzuro. Moč nam daje razumevanje naše izvorne svobode, izvorna radost bitja, ki je izven kategorije oblik. Kreativnost, originalnost, se lahko razvija le, če s svojo energijo prežema že prvi korak iz ustvarjalne praznine. Tega se ne da naučiti od zunaj, tudi ne z intelektualnim razmislekom, temveč šele skozi globlji duhovni uvid, ki je pravzaprav kontinuirni proces, potekajoč vse življenje. Zavest o tem poudarja tudi sodobna svetovna kriza, pri kateri je finančna ali ekonomska kriza samo vrh ledene gore. V bistvu gre za duhovno krizo.
Način dela. Kaj vpliva na izbor naloge, katere so dominantne motivacije pri izboru delovne naloge in pri iskanja inovativne rešitve za določen ustvarjalni problem? Poleg že omenjene globinske motivacije (zrenje prikrite lepote sveta) so to še: splošna dobrobit (etika), uresničljivost (feasibility), ekonomski kriterij (ki sicer ni nepomemben, a ga namenoma nočem postavljati na začetno mesto – o perečem problemu v zvezi s tem še kasneje). Uresničljivost: meje možnega spoznaš tako, da greš vedno še nekoliko dalj kot v analizo lahko rešljivih (straightforward) variant. To seveda pomeni, da velik del dela navidezno opraviš »zaman« (morda 90% in le 10% ostane vidnega, kar lahko pokažeš drugim), a zares to ni zaman. Šele ko spoznaš področja odpovedi, veš, kje si in kje rastejo užitni plodovi. Ni kraljevske poti, kot se morda kaže od daleč. Kako določati meje? Znanstvena metoda: Popperjev kriterij, Occamova britev.
V ustvarjalnem procesu znanstveno metodo linearnega razmišljanja kontinuirno nadgrajujemo in prepletamo z lateralnim pristopom. Prvi način dela je po svoji naravi bolj racionalen, drugi pa bolj vsepovezujoč, intuitiven. Hologram vs. navadna slika. Transdisciplinarnost.
- O. Župančič., O ustvarjalnosti v znanstvenem raziskovanju:
»Že mogoče, da je izolirano gledanje ključno odkritje evropske kulture, vendar velja podvomiti o tem, da je napaka (v takem razumevanju narave, op. A.D.) kar zanemarljiva. Jean-Pierre Petit celo utemeljuje (1997), da smo zanemarili kar polovico vesolja; če ima prav, potem bi bilo ključno odkritje evropske kulture hkrati njena ključna zabloda …« (str. 34)
»Ali je ustvarjalnost v znanstvenem raziskovanju iracionalna? V ustvarjalni fazi: da, v poznejši, sporočilni: ne več. Podobno pravi Henri Poincare: dejstva so za sporočanje, domišljija za odkrivanje. Na splošno rečeno je ustvarjalna stopnja induktivna in hipotetična, sporočilna stopnja pa deduktivna in empirično preverljiva. Toda ostro sekanje je umetna delitev: preverjanje napovedi velikokrat zahteva, da se razvijejo metode, ki jih raziskovalci najdejo z ustvarjalnimi dedukcijami. Skratka, oboje: v ustvarjalni stopnji je zunajzavedno, nelogično, metaforično, onkraj besed; v sporočilni stopnji pa je zavedno, logično, razumsko in z možnostjo ubesedovanja.« (str. 74)
V zvezi s tem že lahko sklepamo na številne težave, ki izhajajo iz pretiranega neravnovesja na eno ali drugo stran. Primer za omejeni racionalizem oz. tehnicizem je sterilna Evropska ustava; primer za osladno »širino« je zmanipulirana »sreča« marketinških agencij; sodobna družba pa je bolna zmes teh dveh utrganih skrajnosti. Optimalno sintezo med intuitivno in racionalno metodo so iskali vsi veliki umi, od Pitagore ali Leonarda do Tesle ali Bohma – izven konvencionalnih znanstvenih struktur!
V sodobnem času se kot eden od najpomembnejših kriterijev poudarja ekologija, a navadno se ne zavedamo, da se ekologija zares začne pri etiki. Ekologija brez etike je zgolj prazna in preračunljiva lupina. V nadaljevanju v zvezi s tem opozarjam na številne pasti, ki se jih navadno sploh ne zavedamo. Etična dimenzija je nujno ena od dominantnih motivacij. Etika se kaže na več nivojih: širši vidik je relacija do občestva vseh bitij. Le če je etični vidik dobro zastavljen in se nanj pazi tudi v nadaljevanju ustvarjalnega procesa, motivacija zdrži do izteka naloge. Ker vzdrževanje etične drže od raziskovalca zahteva tudi neustrašno in notranje svobodno držo, se v zvezi s tem ne moremo izogniti zahtevi po filozofsko-kritičnem diskurzu (namesto danes tako razširjenega manipulativnega političnega diskurza). Osnova filozofsko-kritičnega diskurza je parrhesia (neustrašna govorica). Drugi (ožji) etični vidik je konkretna relacija do sodelavcev.
Delovanje v skupini je naslednja (ali, če hočete, višja) stopnja kreativnega procesa. Poslovni model se mora opirati na cilj z jasno vizijo, v kateri je dovolj prostora za vse prej povedano. Primarni produkt inovacijskega procesa ni naprava, temveč inovacija kot intelektualna lastnina, po možnosti zaščitena s patenti. Seveda tu govorim predvsem o tim. radikalnih inovacijah (v nasprotju z inkrementalnimi inovacijami). Razvojni proces radikalnih inovacij vsebuje praktično vse delovne metode s področja vrhunske znanosti in je nekaj povsem drugega kot tehnologizacija. Znanje pri nas ni vrednota, v industriji se vse premalo zavedajo, da razvoj inovacij sploh ni isto kot implementacija novih tehnologij. (Tako razmišljanje paradoksalno vodi v podpiranje zastarelih tehnologij.) Velik problem pa nastopi tudi, če je prevladujoči kriterij ekonomski dobiček in se razvoj usmerja zgolj po načelih tržne logike. (Tako na primer razmišljajo v skladih tveganega kapitala). Zato je nujno vzpostaviti širšo navezavo med raziskovalno in poslovno sfero (inštituti, univerza, podjetja …). Tu govorim predvsem o spreminjanju atmosfere, v kateri bo inovativni proces sploh lahko uspeval.
Že prej napovedani etični odnos do sodelavcev je izjemno pomemben, na primer do vseh, s katerimi sodelujemo pri izdelavi prototipov. Ena od osnovnih lastnosti etike med bitji je, da si bitja dajejo prostor. Torej so drugi (tako kot jaz) svobodni v svojih odločitvah. Če sem jaz globoko prepričan v neko znanstveno ali tehnično rešitev in jo tudi teoretično poznam v vseh potankostih, potem se ta duhovna energija žarči navzven in pozitivno deluje na sodelavce. Seveda lahko grem samo tako daleč, kolikor sem svoje znanje po svojih metodah preizkusil. Isto velja tudi za druge. Če se vsi drže tega načela, se razvije pozitivna ustvarjalna energija v delovnem kolektivu. Preveč je zmajev, ki lahko pokvarijo sposobnost za timsko delo v sodobnem večkulturnem, a še vedno tradicionalnem in po spolu ločenem okolju. Preboja ni mogoče doseči brez navezave neformalnih povezav med strokovnjaki iz različnih sektorjev (transdisciplinarnost), rešilni motiv pa je nenehno vračanje v sam izvor ustvarjalnosti, nenehno čiščenje ustvarjalnega polja, zenovsko odpovedovanje vsemu, kar je odveč oziroma ni potrebno. Zmaji nastopajo v tisočerih oblikah: pretirane želje, pohlep, avtoritarnost in tako naprej. Na primer, namesto ustvarjalnega ravnovesja med doprinosom vseh generacij imamo nesmiselne konflikte med greenhorni (mladostna napihnjenost) in tehnokrati (starostna zabubljenost). Ker sodobni čas poudarja entropično prenasičenost oblik, prave narave zmajev navadno niti ne razpoznamo. Sam raje izberem tisto mehkejšo (»žensko«) pot, ki je po sodobnih raziskavah (sto francoskih podjetij) tudi uspešnejša. Vsak sodelavec je na svojem področju »ta glavni« in se tega jasno zaveda. Vodstvo je lahko le latentno prisotno kot neka modrost v skupnem duhovnem polju.
Primer: razvoj motorjev za direktni pogon električnih vozil
Elektromotorji se v grobem lahko razvrstijo v tri razrede: krtačni, asinhroni (oz. indukcijski) in sinhroni. Za direktne pogone (direct drive, DD) so najprimernejši sinhroni, a tudi te je treba izboljšati na osnovi novih zahtev in možnosti. Teoretične analize magnetnih sklopov: nove konstrukcijske rešitve z boljšim spec. navorom in izkoristkom. V začetni fazi je bilo prijavljenih nekaj mednarodnih patentov in v slovenski industriji elektromotorjev (Domel, Avtoelektrika) smo izdelali nekaj prototipov, od katerih je bil najzanimivejši tim. Čmrlj. Od tu naprej se je pri nas zaradi nepopolne vizije ustavilo. Na tej točki je vskočil IJS.
V drugi fazi je šlo za sodelovanje med IJS in japonsko tovarno HDS. Začelo se je z japonsko štipendijo: številna delovna srečanja na JP, predstavitve Čmrlja (in še drugih možnosti) na univerzah in industrijskih razvojnih inštitutih. Kaj je pomagalo pri začetku sodelovanja s HDS (prijatelj Godler – družinski odnosi, osnovna pravila japonske kulture in spoštovanje do nje, poznavanje strokovnega področja). Znotraj japonske kulture je po Shalom Schwartzu (raziskovalec človeških vrednot v različnih kulturnih okoljih) veliko nasprotij, ki so prav presenetljiva. Zanje je pomembna hierarhija, a hkrati je pomembna tudi intelektualna avtonomija. Ker je japonska družna družba z latentnim kulturnim konfliktom, se bodo tam verjetno sčasoma uveljavile spremembe znotraj njihove kulture.
Polletno kovanje skupne pogodbe. Nekakšno preizkusno obdobje (dve leti), poskusni prototipi, obiski na JP, poglobitev sodelovanja. Članek Razvoj elektromotorjev po načelih zena je pomagal graditi dolgoletno gojenje zaupanja z direktorjem Sasaharo. Nove inventivne rešitve prilagojene točno njihovim potrebam, tehnološkim preferencam in tudi razpoznavni usmeritvi (v magnetnem sklopu našega novega motorja so razpoznavni elementi njihovega izuma harmonic drive). Izračuni, načrti, izdelava novih prototipov, tehnična asistenca, meritve. Potrditev teorije po začetnih nesporazumih in dokončno popolno zaupanje. Industrializacija, robotizacija proizvodnje. Uspešna in izjemno zanimiva pogajanja med IJS (Korbar) in HDS (Sasahara). Skrivnost dobrih pogajanj je zadovoljstvo vseh. Odkup štirih patentov, kakšna je njihova patentna politika. Upoštevanje njihove želje po dopolnitvi z elektroniko (peti patent) pa je spodletelo, ker sem v sodelovanje pritegnil sicer sposobnega slovenskega elektronca (mladega freelancerja), ki pa osebnostno ni bil dorasel japonski etiki. Odgovornost za to je bila moja. Od tod naprej pogodb o sodelovanju žal nismo več obnavljali. Vse skupaj je trajalo šest let.
Inovacijska kultura. Slovenci smo inovativen narod, vendar se ta inovativnost na nivoju inštitucij zaustavi. Pri nas 700 birikratov kroji »inovacijsko politiko« in si še celo verjamejo. Problema odnosov ne smemo reševati z napačnega konca – to se pravi, s formalnimi ukrepi. Če začnemo na tem koncu, se zanesljivo vse skvari – kar žal nenehno ugotavljamo. Ves čas se tudi soočamo z razliko v razvojnem okolju, v katerega je težko presajati rastline od drugod. Bolje se obnese, če se delovni odnosi izgrajujejo na novo od začetka in glede na domače izkušnje. Začeti je treba v globini odnosov, pri človeški občutljivosti, pri globljem zavedanju vpletenosti v celoto, pri odprtem spoštovanju drugega, torej pri etični duhovni drži. Sprejeti neznano in to spoštovati. Če odnose vzpostavljamo le po ekonomskih kriterijih, nastane katastrofa. (Propad friedmanovske ekonomike je tako in tako neizbežen.) Namesto aktivne podpore kreativni dejavnosti državne inštitucije na slepo delijo denar za projekte.
O odgovornosti teh inštitucij: Transparentnost je nujno potreben pogoj: kako na primer priti do transparentnega ocenjevanja projektov? Bi v Sloveniji bilo primerneje povsod javno navajati recenzorje? Toda – ali v inovacijski dejavnosti sploh obstajajo absolutni kriteriji? Namreč, če se preveč bojimo delati napake, nismo več odprti za novo oz. neznano – postanemo znanstveni filistri, uradniki. Po nekih raziskavah naši raziskovalci porabijo 52 % delovnega časa za formaliziranje projektov, zato da si še naprej zagotovijo varno financiranje. Razpisi za inovacije pa naravi inovacij sploh ne ustrezajo. Na primer, popolna ignoranca patentov: koliko patentov dejansko prodamo? Pot do njih ni v besedičenju. Interesni fevdi birokratov: kulturniški fevdalizem.
Odprtost, ki je pri inovacijah ključna, vodi v ranljivost. Vedno obstaja nevarnost, da v skupinah, ki se ukvarjajo z avtorskim delom, pride do usodnih duhovnih neskladij med sodelavci, zato je toliko bolj treba paziti na etiko odnosov. Le če gojimo tako ustvarjalno polje, v katerem je prostor za energije drugih, za izvorno neznano, lahko upamo, da bomo povezali naše kreativne potenciale v skupno zaupanje. Vzpostavljanje celovitega, prepletenega razvojnega polja: skupni razvojni inštituti, ki niso v ekskluzivni lasti enega centra moči. Problem interesnih lobijev in netransparentnosti. Tudi tu lahko opozorimo na sodobno krizo, ki te probleme dela bolj vidne.
Namerno sem se pomudil pri globljih duhovnih vidikih ustvarjalnega procesa in inovativnosti, ker sem prepričan, da le z njih osvetlitvijo lahko dobimo moč za pozitivne premike in iz mrtvila obudimo naš smisel za inovativnost, ki ga zanesljivo imamo. Govoril sem o notranji svobodi in pogumu, o veselju nad lepoto sveta, o etiki odnosov … Ti elementi so podlaga za zdravo delovno okolje in osrečujočo (navznoter in navzven) kreativno dejavnost.
(Skica predavanja na IJS, 12. november 2008)