S svojim razvojem elektromotorjev se Andrej Detela zavzema za nekaj takšnega, kar bi bilo še najbližje ekodizajnu: ta ima svoje notranje zakonitosti in mora slediti notranji realnosti. Z notranjo realnostjo, ekološko zavestjo, ki za nove izdelke postavlja določene pogoje, je možnost manipulacije izločena.

V duhovnem pogledu gre stvar še precej globlje: ekodizajn je sicer pogosto zgolj modni vzorec, vendar pa se človek lahko vpraša, ali je realnost le nekaj umetno, v glavi produciranega za zapeljevanje potrošnika v nove, sicer prav tako prazne pasti, ali je (realnost) nekaj dejansko že prisotnega, v tem svetu obstoječega: nekaj, kar je treba drugače pogledati in videti.

Končna oblika izdelka dobi izjemno preprostost, ki jo čutiš ob prvem stiku. V tej preprostosti je združena pot oblikovanja izdelka. Seveda je lahko (poprej) prehojenih ogromno korakov, premišljenih ogromno stvari, na koncu pa je stvar neizumetničena, ker pač sledi nekim notranjim zakonitostim. Zakaj so drevesa lepa in cvetlice tudi? Ker upoštevajo naravne zakonitosti in samodejno dobijo najbolj harmonično obliko.

Andrej je k projektiranju elektromotorja oziroma zasnove elektromobila pristopil z zahtevo, da iz njegovega izuma ne bi proizvajali vedno več novih izdelkov, ampak prav narobe: njegov projekt predvideva manjšo proizvodnjo, toda čimbolj premišljene izdelke. Premišljene tako, da se izdelek na koncu stopi v celovitost: nobena oblika, noben del izdelka ne izstopa več, niti ni sam sebi v namen ali okras. Vsi deli so vključeni v celostno podobo, ki daje občutek harmonične zraslosti stvari oziroma izdelka. Ekološka neškodljivost in preprostost razrešujeta ekonomske probleme ljudi, ki bi se radi vozili, pa doživljajo travme, da do vozila sploh pridejo.

Dizajn Andrejevega elektromobila pogojujejo predvsem ekološki vidiki, še najbolj čim manjša poraba energije. Oblika avta mora biti seveda aerodinamična, lahka, iz ekološko neproblematičnih materialov, kljub vsem pa mora biti tudi varna.

Vendar pa je elektromotor sestavljen iz zelo majhnega števila delov: ker je vgrajen v platišča koles, izdelek omogoča svobodo, da se avto prilagodi človeku. Človek v takem avtu zaživi kot živo bitje in začuti svoje resnične potrebe. Zdajšni (bencinski) avto je pač prilagojen mehaniki, motorju, prenosom … Novi koncept sproža izjemno dizajnersko kreativnost.

Če se stvar premisli do dna in res dobro izpelje, je na koncu tudi dizajn lep. To je naravna zakonitost, zaradi katere je treba najprej paziti na notranje zakonitosti projekta. V končnem izdelku projekta, v katerem se že pojavijo oblike, je v ozaveščeni celoti oblik mogoče določene stvari tudi korigirati: lepotna pomanjkljivost lahko opozori, da nečesa nisi upošteval v teoriji (pri razvoju).

 

(Zapisal Gorazd Suhadolnik, 2000)