Zvezdni otroci!
Tišina – pesem tišine!
Življenje – duša življenja!
Na kateri oddaljeni zvezdi –
ne vem, kje začenja se
moja pot iz trpljenja.
Potoval sem po – nedosegljivih spominu –
prostranstvih vesolja,
skozi otroštva jasnino;
vsa vklenjena resničnost moje mladosti
se je ujeta
oglašala skozi tišino.
Na poti med zvezdami vame nazaj
so me odbijale
hladne, neskončne praznine;
v moji samotni resničnosti
pot mi je kazala
pesem tišine.
Prišel sem na Zemljo,
da bi spoznal
ritem življenja;
skoz labirinte tisočerih izgub
tekla je
moja pot iz trpljenja.
Pesem tišine!
Vsak trenutek je bil tako čist!
Življenja življenje!
V jutra pomladi,
v dneve poletja
vleklo me je hrepenenje.
Jeseni breza jokala je v dežju,
nakit svoj
zimi je dala.
Skoz nežnost izgubljanja,
skozi nasprotja
edina resničnost je vstala.
Med ljudmi sem živel tisočero življenj.
Ljubezen!
Toplota pozimi!
Najtišje glasove z oddaljenih zvezd
slišal sem
v zimskega jutra jasnini.
Zvezdni otroci!
Tišina – duša tišine!
Življenje, pesem življenja!
Na katerem pozabljenem kraju –
ne vem, kje začenja se
moja pot iz trpljenja.
Potoval sem po – nedosegljivih spominu –
zavitih prostorih,
skoz srečo, skoz bolečino.
Zvezdni otroci!
Prihajali smo vsak hip znova
z glasbo v našo skupino.
Čudežni svet oddaljenih zvezd,
ljudje mi začarani,
ti pesem naša!
Veter vesolja ko seme poletno
razpršil bo ladjice,
zvezdice v sanje odnaša.
(1979)