V naši deželi, v ozki dolini, kjer črn dim iz koč se kadi,
fantek živel je, z rožami v laskih, in modrih, nemirnih oči.
Podnevi po sončnih je jasah ob gozdu najlepše cvetlice iskal,
zvečer pa o ptičkih v daljnih deželah je sanjal, ko je zaspal.
Nekoč pa je sklenil: Te lepe dežele nekje pač poiskal si bo.
Pticam sledil je, saj letajo daleč, in prišel je tja čez goro.
Šumeli so bori, na hribu pa fantek strmel je okrog ves zavzet:
Saj to, kar je videl, je ravno bil tisti, njegovi, pravljični svet.
Ptice so pele v zibelki sonca, drhtel prozoren je dan,
dehtelo je v zraku in tam daleč že spodaj je zvenela srebrna ravan.
Dolgo, o dolgo, od daleč je fantek gledal vse te stvari,
srečni, zvedavi, z rožami v laskih, in modrih, nemirnih oči.
Še enkrat s pogledom objel je vso dalj, zapomnil si dobro je kraj,
potem pa domov so ga nesle noge, kot veter hitel je nazaj.
»Mama, veš našel sem svet čudovit, kot v sanjah tam vse je lepo,
mamica, res je, pojdi z menoj, to tam je za tisto goro.«
A ni poslušala, zakaj bi le tudi, ko pa že ve, kaj je prav,
ostala je zase in žalosten fantek sam je ostal.
❄
Kako, da nihče ni fantka razumel, da níhče ga rad ni imel?
Spet se odpravil iskat je svoj svet in na goro je zopet odšel.
Pa dolgo je hodil in raj je bil daleč, veter je pihal mrzló,
a fantek je sanjal in gledal v daljavo, kjer vse je bilo prelepo.
In čim dalj j príšel, tem bolj se dežela rajska izmikala je,
že večkrat je mislil, da tam je že in spet je b’lo treba mu hoditi še.
Dnevi so tekli, veter šumel je in cvetke iz lask vse pobral,
a čudno, glej: Fantku veseli nasmeh je kljub vsemu na licih ostal.
Pa zima prišla je, in bel ves in mrzel in tih je bil dan,
in fantek se je zavedel, da dolgo je že čisto sam.
O bridko osamljen ! In glej, ta čudna dežela, mar tista res bo?
Saj res po svoje je lepa, srebrna, a sam v njej zmrzneš lahko.
Ne vem, kaj bilo je kasneje, a ptička, ki uzrla je vse,
je rekla, da fantek tam v daljni deželi v snegu jokal se je.
(1971)