Veš, prihajam iz najbolj čudne dežele:
tam sem bil sam na sredi sveta.
Nobeno bitje me ni udomačilo,
nobenega bitja nisem mogel ujeti.
Ptice so letale mimo v čolnih iz vetra,
ki so le poredko pristali ob mojem drevesu.
Sonce je hitelo po svojih opravkih,
rad sem se lovil z njegovimi žarki,
a pod svojim drevesom sem bil sam.
Slišal sem vse, a morda ne z ušesi,
videl sem vse, a ne le z očmi.
Kljub temu, da me nihče ni obiskal,
sem videl povsod.
Dih mi je letal po nebesni modrini,
a telo je bilo težko od bolečine samote,
od krikov spoznanja.
Kako naj ti to povem?
Pravzaprav pa ti prav tako nosiš
vse od nespoznavne oddaljenosti časa,
tako kakor jaz.
Že od tedaj se poznava.
Zato veš, zakaj sem pogosto
molčeč in zamaknjen.
Spomni se, kaj je bilo s tabo,
preden so te ljudje udomljali.
In ko mi čebljaš o prijateljih,
se mi zdi, kot da že vse vem:
saj sem bil tam, kjer so se bitja rojevala.
Vsako srečanje je radost ljubezni in bolečina ločitve,
ki omogoča, da se ljubezen prenavlja in traja.
Ne tu ne drugod ti ničesar ne skrivam.
In ko se, še vedno vzravnana na postelji,
rahlo nagneš naprej,
da bo moje srce leglo na tvojega,
mi v ušesih poje bučanje večnega morja.
Da, oba sva bila tam.
Gledam te in vidim najina ramena
v rožnatem soju svetlobe.
Smehljaš se in jaz le molčim,
saj le počasi in skrbno razbiram vesolje,
ki je v tvojih očeh.
Če bi pred svetom zaprl oči,
ne bi opazil tvoje lepote:
Zdaj te vidim povsod,
žar si, toplina celote.
(1985)