Brez skrbi, draga bralka, dragi bralec! Ne bom te še jaz dolgočasil s še eno razvlečeno analizo sodobne krize smisla v tem našem vrlem svetu rastočega kaosa. S táko analizo bi midva morda še dodajala potuho našemu človeškemu instrumentalnemu razumu, ki stvari hoče tako dobro urejati in jim seveda vladati po naši tako imenovani »svobodni volji«. Včasih so to počeli le kralji, danes pa to hočemo že kar vsi in seveda vidimo, da tako ne gre več naprej.
Še huje: to, česar se v svoji prizadevni dejavnosti dotikamo in kar gnetemo, niso več osamljene poseke, temveč živa bitja. Vsako bitje pa zaboli, če ga postaviš v kakršno koli manipulacijo. Danes že vsi vemo, da je bitij ogromno, saj ves svet prepredajo drobni zvoki neštetih teles in telesc. Njih bolečina postaja neznosna.
Torej, kaj naj narediva zdaj, ko bi se rada odpovedala vlogi močnega rešitelja ali manipulativnega razsodnika? Poglejva: znašla sva se na mestu, od koder popolnoma trezna zreva vso radost in bolečino sveta. Ali ni tako, da nama daje trezno moč tega uvida prav dejstvo, da se nočeva postavljati nad svet? Ali nama ne daje možnosti, da morda lahko pomagava, prav dejstvo, da se nimava za odrešenika?
Svobodna kakor otrok, ki se prebuja v prvem jutru dehteče pomladi, odpirava oči in zreva svet v takšnosti trenutka, ki ga vonjava v najinem pomladnem dihu. O, če bi imela krila, bi kot bela laboda poletela nad modrozeleno Zemljo in objela ves svet. Po preprogi oblakov bi zdrsela prek številnih človeških kultur na zahodu, severu, vzhodu in jugu. Jasno bi videla, da v tem času globalizacije ne smemo zavreči ničesar dragocenega, niti z Vzhoda, niti z Zahoda. Neko zdravo globalno polje se lahko vzpostavi le tako, da v njem sodelujejo prav vse različne kulture. Polifonija človeških hrepenenj … Svoje možnosti si bogatimo prav s tem, da smo različni. In kako lepo bi bilo, da bi pesem sveta slišali tudi tisti, ki ji danes še ne znajo prisluhniti, ker so njihov naravni posluh prevpili lastni interesi!
Mit sodobnega individualizma ustvarja iluzijo o parcialni sreči, ki ne upošteva celote. Pohlepne hobotnice z betonskimi lovkami vse bolj oklepajo zemeljsko kroglo in ena sama kultura hoče vse bolj nasilno postavljati pravila za vse druge. Z miti individualizma manipulirajo tudi »proizvajalci naših potreb« in Zemlja je vse bolj utrujena. Predvsem pa – nismo srečni, saj si z brisanjem vsega, kar ne ustreza našim sebičnim interesom, uničujemo našo lastno realnost bivanja, osnovo sreče same! Vsako bitje je namreč stkano iz svetlobe številnih zvezd.
Kakšna zmota, da je prav ta civilizacija, ki se danes ima za superiorno, zgradila svojo varljivo moč na obvladovanju narave, na boju človeka z naravo! Kajti zares naš pravi duhovni dom ni sterilno okolje betonskih ploščadi, temveč veliko prej elementarna divjina z vsemi svojimi nepredstavljivimi in nepredvidljivimi različnostmi. Le táko okolje nas lahko opozarja na zdravo stanje duha, le tako okolje nam omogoča tisto občutljivost in srčnost, v kateri z vesoljem sozvanjamo kot celovita človeška bitja. Kdor je temu sozvočju vsaj enkrat pozorno prisluhnil, ve, da le v njem sozvanjamo tudi sami s seboj, s svojo lastno naravo. Kajti kozmične resničnosti, ki nas je oblikovala, ne moremo prisiliti v kakršne koli opisljive forme. To vemo vsi, ki smo hodili po svetu in zrli njegove nepredstavljive različnosti. To vemo tudi v Sloveniji, kjer smo srečni in ponosni na to, da smo znali vsaj deloma ohraniti prvobitnost narave.
Ko se daleč na severu črede losov pasejo v neizmernem prostranstvu polarnih noči in jih obliva severni sij, je življenje tako dragoceno, da vse kliče po njem. Pod zvezdo Severnico so v krogih zbrane govoreče skale in pomladi pričakujoče živali. Skrivnost sveta je skrita v spečih kamnih in v žarečih sanjah. Nisi sam, nisi. Tudi tvoj neznani sosed ima za premraženega popotnika vedno pripravljeno toplo zavetje.
In na jugu ljudje sedajo med tople skale, v votlino noči. V teh naravnih domovanjih, ki dihajo toplino, se ne bojijo noči po ugasnitvi svetlobe življenja. Čas postane prisrčni prijatelj in to je popolna umiritev, si eno s Časom. In spokojni dnevi so obsijani od sonca. Povezanost z mirnim vesoljem dihaš ponoči in tudi podnevi. In ko se umiriš, ko utihnejo misli in želje, se vedno znova soočaš z brezčasno jasnino zavesti, ki ni samo tvoja. Ti se o tem samo izprašuješ.
Kaj so govorili vsi véliki modreci, od grških do indijskih? Življenjska radost je v izvoru našega zavedanja, ne pa šele na koncu naših stremljenj. To je tista vrnitev k smislu, ki jo v sodobnem času tako obsedeno iščemo.
Besede, ki so jih ti ljudje spregovorili in sem jih tu zapisal, so morda silno preproste, a v nedolžni preprostosti hkrati odločujoče pomembne. Če jih (še) ne razumemo, nam ne pomaga možganski napor, temveč raje potrpežljivost celega telesa in človeške biti. Če pa jih razumemo, so kot voda, ki prežame vse pore in razpoke v zemlji prav zato, ker je ta voda neizmerno mehka in prilagodljiva.
Čista, neskaljena sreča je osnovna narava naše najgloblje biti, so govorili modrijani v vseh časih, v vseh človeških kulturah. To stvari neznansko poenostavi. Materialni svet nam ne more ponuditi kaj dosti več kot hrano, obleko in toplo zatočišče. Naša aktivna dejavnost v svetu je namenjena samo ohranjanju tiste osnovne harmonije s svetom, ki nam in vsem tistim bitjem, ki jih ljubimo, omogoča, da v nas ni ovir za doživljanje naše prave narave. Šele v pre-prosti in notranje prosti življenjski drži, ko nismo več suženjsko odvisni od nenehnega izpolnjevanja novih in novih materialnih potreb, je možno radovedno in otroško čisto zrenje resničnosti, je možno doživljanje srčne povezanosti s svetom, je možno utripanje v radosti bivanja. Tedaj se sprostimo in doživljamo srčno bit ljubljenih bitij – sebe in vseh, ki so nam blizu. Naša dejavnost je kot drevo, ki raste, cveti in rodi plodove. Plodovi so namenjeni v dar neznanim pticam, sreča pa je bolj podobna soku, ki se iz neznanih globin pretaka po koreninah in žilah.
Če bi drevo začelo loviti srečo iz svojih sadežev, je ne bi doseglo nikoli. Ali se ne dogaja nekaj takega prav zdaj, v tej naši razglašeni dobi, ki na prvo mesto postavlja razglašene rezultate človeških naporov? V dobi mehkega despotizma in vsesplošnih manipulacij, ki vse posameznike po vrsti dobesedno prisiljuje, da se v imenu uspeha in ekonomskega preživetja vključijo v svetovno čredo neobčutljivih nosorogov? V dobi kaosa, ko si vsak po svojih interesih črta meje med kulturnim svetom in barbarstvom?
V številnih mitih po svetu, v religioznih izročilih o otroštvu božanskih utelešenj, v številnih ljudskih in avtorskih pripovedih ter pravljicah živí lik nedolžnega otroka s čistim pogledom, ki v taki absurdni situaciji stopi na plan in zmedenim ljudem, ki se ne zavedajo več lastne svobode, nedolžno iskreno vzklikne odrešujoče oznanilo: »Cesar je nag!«.
Tako odrešujoče preprosto je, ko si nazadnje pripravljen stopiti ven iz trnovega kroga preživelih konceptov in sprejeti nase breme širne svobode.
Torej si ne bova delala kletke iz svojih lastnih prizadevanj. Bodiva raje prosta kot bela laboda! V preletu čez zelene kontinente zreva srečo in bolečino sveta. Pod nama drsijo velika mesta z nebotičniki, pisarnami, čudovitimi laboratoriji. In gledava: Znanstveniki so pravkar dekodirali človeški genom in mislijo, da je v tej sekvenci skrito bistvo življenja. Nekateri bi to sekvenco radi kar patentirali, da bi tako imeli finančno kontrolo nad telesi in zdravjem vseh ljudi, drugim pa je ta sekvenca samo čudežna formula, ki determinira človeške proteine, naše obnašanje in nazadnje prav vse. Trdijo, da ni več daleč dan, ko bomo z genskimi manipulacijami v laboratorijih izdelovali boljša telesa in tako živeli bolj zdravo. Morda celo dosegli nesmrtnost? Tretji so že bolj trezni in priznavajo, da med sekvenco in telesom ni videti nobene enoznačne povezave. Tisti prvi in drugi se zdaj jezijo na tretje, ker so jim zmanjšali možnosti prodaje … Ali je sploh možno govoriti o zdravju, če pri tem gledamo le na lastne interese, nočemo pa videti tudi tako imenovanih »stranskih učinkov«, ki jih sprenevedavo pometamo pod preprogo? Zdravje ne more temeljiti na iluziji, še manj na manipulaciji. Kje naše drevo znanja išče svoj izvor, v koreninah ali samo v navideznih rezultatih, sadežih, ki bi jih morali sproti podarjati pticam? Le kako more kdo na tak način razumeti karkoli o skrivnosti življenja?
Pod najinimi krili drsijo dežele, ki v igri zgodovine niso imele te sreče, da bi se danes znašle med peščico bogatih. Zdaj politični in ekonomski klani iz okolja ene same superiorne kulture arogantno postavljajo pravila za ves svet in s tem ponižujejo, zastrupljajo vse druge kulture. Desperadosi v obubožanih predelih sveta izgubljajo zaupanje v svojo avtentično kulturno izkušnjo. Ekonomska, socialna in duhovna stiska jih sili v posnemanje vzorcev bogatega Zahoda. Želijo si priboriti vsaj delćek njegovega bogastva, a ta cilj se izmika v neskončnost, prav tako kot so, za nas in za druge, nedosegljivi vsi zahodni miti o sreči, ki jih gledamo v reklamah. Preživele iluzije o tako poenostavljenih učinkih so kot rak za občutljivo duhovno tkivo sodobnega pluralnega sveta. V isti začarani kletki trpljenja smo se znašli prav vsi, nehote tudi vsi tisti novodobni gospodarji, ki postavljajo zlagana pravila o »svobodi in demokraciji«. Nočejo se iskreno soočiti z drugimi kulturami, nočejo se odpreti do nesrečnejših. Svet se zares še ni odprl, saj manipulativno uveljavljanje enega samega vzorca vendar ni globalizacija. Medetnične napetosti naraščajo, svarilna znamenja globalne bolezni se množijo. Svet resnično svobodnih bo nazadnje razkril zločinsko mrežo neiskrenosti in izkoriščevalske manipulativnosti nevidnih vladarjev. Odločilna bitka pa se dogaja znotraj: droben fraktal neozaveščene cenenosti in pohlepa se morda skriva v temnih kotih vsake duše. Zlati stolpi zapadnega sveta tonejo v žgočem, rdečem morju sončnega zahoda, a še vedno spimo v varljivi ekstazi in se nikakor nočemo odpovedati mitu, da smo že kar a priori na strani absolutno Dobrega in da prav zdaj ustvarjamo najboljšega vseh možnih svetov.
Zdaj množično izumirajo ne samo živalske in rastlinske vrste, temveč tudi človeške kulture in jeziki. Od 6000 različnih jezikov, kolikor jih bojda danes še štejemo na Zemlji, jih utegne preživeti le peščica, če se bo kulturna erozija tako nezadržno nadaljevala. To bi pomenilo katastrofalno izgubo kulturnega bogastva, ki je zorelo skozi tisočletja in ki ga ne bi mogli z ničimer nadomestiti. Morda je mojstrom politične in ekonomske moči tudi to objektivno vseeno. Zato pa je tem bolj potrebno, da se sliši glas tistih, ki morda znamo odgovorneje gledati v prihodnost. Vemo, kako je za tkivo sveta dolgoročno nevarna danes prevladujoča doktrina moči, ki se meri le po zunanji finančni uspešnosti. (Je to povezano tudi z ekonomsko doktrino pozitivnih obresti?) Denarni virus (money-bug) je kot bolezen, ki je danes okužila že ves svet in povzroča množično izumiranje biološke in kulturne pestrosti.
A lêtiva naprej! Zdaj spet letiva čez velika človeška mravljišča, čez hrupne zabaviščne komplekse, čez utripajoče medijske centre, čez bleščeče tovarne sanj. V teh krajih vrvi od želje po zabavi in spozabi v trenutnih hitrih užitkih. Tako kot smo se že kar navadili ropati zemljo in njene zaklade, zdaj ropamo tudi cvetni popek časa: Hočemo iztrgati čim več iz tega edinega trenutka, ki se ga lahko čutno dotaknemo, in pri tem nam ni več mar za celovitost časa, ki brsteči popek sedanjosti napaja iz preteklosti in prihodnosti. Zdaj se pod nama valijo hrupne množice, omamljene od adrenalina, ki je postal vsakdanja droga naše dobe. Večina jih napeto strmi v ekrane, na katerih se prikazujejo junaki virtualne resničnosti. S spretnimi pritiski na gumb lahko te večno mlade junake, ponosne osvajalce iz daljnih galaksij, premagaš in se tako z njimi obredno identificiraš. Seveda pa ti ta virtualna dejavnost ne pokloni niti za ščepec modrosti. To bi pač zahtevalo še stik s trdno Zemljo, ki te nenehno in neizprosno preizkuša.
Ne smemo se slepiti s tako privlačno iluzijo, da nas je sodobna tehnologija, ki ji dandanašnji svet tako slepo zaupa, odrešila tistih preizkušenj, ki so nam namenjene. Mistifikacija znanosti in tehnologije je lahko nevarna, ker nas zaslepi, da nismo dovolj pozorni na resnične probleme našega časa in potem predolgo rinemo naprej v napačni smeri. Navsezadnje ti sodobni miti o odrešujoči moči sodobne tehnologije niti nimajo kake znanstvene osnove. Producirajo jih številni oportunisti na znanstveni sceni in pa seveda mediji. Tako se je zgodilo, da je vlogo, ki jo je včasih opravljalo čarovništvo, danes pač prevzela znanost. A bodimo trezni. Seveda nam ni treba odklanjati pridobitev zadnjih stoletij, vendar te same po sebi še niso dovolj. Če jih presvetlimo še z uvidom modrosti, se pokaže, da je nam, človeškim bitjem, treba uporabiti le tu pa tam katero od preštevilnih novih možnosti, ki se nam ponujajo. Ostale nas le zapeljujejo in obremenjujejo.
Preizkušnje vsekakor so tu, nastavljene pred oči vsakogar, ki jih je pripravljen opaziti. Še vedno letiva nad ljubljeno Zemljo in kukava skozi okna v hiše. Medtem ko se tam notri ljudje zapirajo v svet ekranov, se zunaj dogajajo velike spremembe. Zemlja je izčrpana, ljudje stradajo, vode so zastrupljene, oceani naraščajo. Voda bo kmalu dosegla okna in ribe bodo začele skakati na računalnike. Se bodo ljudje ekranov tedaj končno prebudili? Zdaj preko teh ekranov še vedno udobno poslušajo duhovno omejene voditelje, ki lajnajo svoje teorije o zaroti in o grozeči nevarnosti osi zla, zato da bi s poudarjanjem sovraštva prikrili svoje lastne spletke in sebično omejenost. Medijska manipulacija je zavladala v vseh porah življenja.
Zemlja se vse bolj trese – kot v ritmu neštetih bobnov iz bizonje kože. Bizoni opozarjajo na prihajajočo povodenj, kajti ne samo oceani in hudourniki, po svetu se vse bolj razlivajo tudi reke beguncev. Kam naj še gredo, saj ni nikjer več prostora? Bizonja zemlja doni pod njihovimi nemirnimi koraki. Naše svetohlinstvo jih je izruvalo iz doma in nimajo več nobenih sanj, v katerih bi se lahko zbudili.
Zemlja doni in toži in pripoveduje zgodbe o ljudeh in njihovih zaslugah. Nazadnje je trdna Zemlja tista, ki nas nenehno in neizprosno preizkuša, da lahko rastemo. Zato prisluhnimo njenemu globokemu ječanju. Brez vsakega najmanjšega dvoma je na svetu še vedno ogromno trpljenja. Vemo pa tudi to: Vse dokler na Zemlji trpi vsaj eno čuteče bitje, se ne smemo plahtati z iluzijo, da smo si že ustvarili krasni novi svet. Oh, kako zapeljive so naše želje, da bi bilo to res, pa čeprav le v vrtičku osamljenih sanj!
Zdaj, ko sva si kot beli ptici dodobra ogledala svet, je čas, da se z oblakov spustiva na tla. Sprejemava vlogo dveh človeških bitij, s človeškimi radostmi in skrbmi. Po strmih in zavitih stezah prenašava svoja bremena. Ostro kamenje bo ranilo najine bose noge, a če ni trnja, tudi ni vrtnic. In če nisva bosa, ne bi čutila cvetlic, kar bi bila velika škoda. Saj je prav stik z vsemi temi bitji tisto, kar dela naše življenje tako dragoceno.
Utrujena leževa na zemljo. Ko takole zreva v oblake, se na sredi razkadijo in nebo postane čudovito modro in jasno. Tako kot najine misli, ki bodo vedno ostale proste kot ptice v zraku. Ker veva, da so posamezne oblike minljive, znava dajati prostor vsem oblikam živečega. Še vedno je v najinem srcu ves svet z neštetimi miriadami čutečih bitij. Pomladni veter nama še vedno nosi na uho njihove neštete drobne glasove. Vsa ta bitja so med sabo povezana, tako kot barvaste nitke, ki tkejo vzorec čudovite preproge: če izdreš eno, razpade celotni vzorec, celotna preproga. Torej je svet ena sama velika družina, in v njej se učimo gojiti ljubečo prijaznost do vseh bitij, tudi do tistih, ki so različna od naših pričakovanj. Ali ni prav odprtost za neznano tisto, kar nas navdaja s svežino in nas pomlajuje?
Sanje in hrepenenje so ena od temeljnih človekovih pravic. Tudi ta doba, ki vse tako racionalizira, nam jih ne more odvzeti. V tej zmedeni dobi dovršene tehnologije in človeške sebičnosti vse bolj sanjamo o svetu globalne kulture, ko bo vsak človek naravno sposoben etične refleksije. Naš vizionarski pesnik Srečko Kosovel ga je imenoval etični človek. Šele potem bomo znali zdravo umestiti čudovite dosežke ustvarjalnega uma v celoto naše izkušnje, ki ji pravimo življenje.
Ali bi lahko to postorili že danes, že ta hip? Naivno bi bilo pričakovati, da bi bi se te spremembe najprej lotile družbene inštitucije. Ljudje kot obveščeni posamezniki smo svobodnejši in lažje vidimo naprej, a za etično preobrazbo sveta se je treba še povezati, in to na povsem nov, inventiven način. Ena od naših nalog pa je tudi ta, da o tej viziji pišemo in ji s tem pripravljamo pot.
Ljubljana, februar 2003
Pripravljeno za mednarodno srečanje PEN na Bledu