Med igrami na poljih sonca
so sanjali o srečnih zvezdah,
nečemu novemu predani vsi.
Sijoči dan je legal nanje,
a cestni hrup je vdiral v sanje,
in bleščali so se zgodnje rose biseri.
Tedaj sem vstal v jutranji zôri
in šel na pot ob prvem svitu,
da sončne žarke bi v naročje ujel.
Po avtocesti je hrumelo
kamionov težkih kar krdelo –
in čutil sem: moj dan se šele je začel!
Kjer kanja pne se nad oblake
in rečni okljuk uduši korake,
kjer voda vse premenja,
tam čas ustavi se v skrivnostni mi vprašaj:
Kje vsi tovariši so se zgubili?
Mar v mreže praznih znanj so se ulovili
in v njih se zibljejo udobno zdaj?
In sem spoznal: ta pot ni moja,
zažgal sem bančno kartico brez boja
in šel naprej, svoboden vsem ljudem.
Bos dolgo hodil sem po rečnem bregu,
sled brisala se mi je v cvetnem snegu,
kdaj prijatelje izgubil sem, še zdaj ne vem.
Vsi našli so si posle zanesljive,
kariere lepe, predvidljive,
minil je zanje čas iskanj, vprašanj,
in resnica jim tako lepo sedela je!
Zamrznjeni v kristalne forme,
v željá mutacije okorne,
na odlagališčih časa ždijo,
kaj čakajo zdaj tam, nihče ne ve.
In naveličal sem se jih, pustil jih tam,
saj teža njih me vleče le navzdol,
raje grem naprej, prost teh bremen!
Še spomnim se dreves na šolskem vrtu,
ko devetleten rad sem plezal nanje,
na vrhu vdih, trenutek dragocen.
Kjer jastreb se vse niže spušča,
preko avtoceste trušča,
skoz knjižnice, muzeje, zvezde in galaksije …
v tovarištva prepišne hale,
kjer so postane sanje obtičale,
tam že hotel z bazenom, barom čaka
nekdanje mi prijatelje.
A jaz se ne ustavljam tam,
poslana druga mi je pot,
to le premik je v novi čas onkraj.
Če hrup razraste se v obup,
mi bo srce izničilo ta strup,
saj vem: moj čas prihaja šele zdaj.