Sonce pa sije še vedno kot prej
in reka pod oknom šumi,
vezali so naju, sanje so šle,
utrujena jaz sva in ti.
Razsežnost spoznanja je brez glasu,
z očmi se ne čudiva več;
veter vrtinči dišeče cvetove,
prinaša – in vzame jih preč.
Sonce pa mirno sprejema tvoj dih,
z njim odveže te vseh zmot sveta.
V najinih prsih leži pač, kako
živela bova midva!
☼
Svet je bučal skozi najini srci.
Veter je rasel v vihar.
Nove oblike sproti so šle
proč, v iskrenosti dar.
Trudila sva se, padala, vstajala,
a vseskozi sva klovna bila;
privezana na sanje otroške
z vrvico svojih želja.
Sanje, ki bile so utvara,
zmota pozabljenih dni.
V čem sva smer svoje duše zgrešila,
ne vidijo zlepa oči.
Telo je čutilo napetost nasprotij,
odraščala dan sva za dnem.
Bolečina preteklosti se je ostrila,
ko odpirala sva se ljudem.
V eno samo življenje med rojstvom
in smrtjo sva ujeta bila.
Struna poje le, če je vpeta –
sprejela sva se vsega.
A za dejanja življenja potrebno
včasih preveč je moči.
Vprašanja so tiha, odgovori glasni,
in struna se razglasi.
☼
Sonce pa sije še vedno kot prej
in reka v srcu šumi.
Najina pesem še odmeva med hribi –
utrujena jaz sva in ti.
Tišina spoznanja naju napaja,
za pojmi ne letava več.
Veter vrtinči dišeče cvetove –
prinaša, in vzame jih preč.
Tvoj dih pa je stalen, brez včeraj in jutri,
brez mene in tebe in zmot.
Znanilec pomladi v ljubljeni duši –
tu le ena je pot.
(1982-1985)