»Ker, slavček, veš za zlitja
jezikov v en objem,
kaj šepetajo Bitja
ponoči vsem ljudem?«
✶
»Ko nočna ura teče,
ljudje še mirno spé,
v sanjah svet jim preč je,
brezčasnost dožive.
Jim poje pesem, v zraku
zapisana čez dan,
kot angel na oblaku
jim vstopa v sredo sanj.
Širina v nočni sapi
jim veje z gorskih trav,
večerne ure hlapi
so opojni od vonjav
sonca, gozdne smole,
spomina vseh rastlin,
tam sanje so živalic,
vibracije globin.
Na trudno Zemljo Luna
razliva mlečni soj.
Je noč brez sodb, brez suma,
svet je udan v spokoj.
Ležijo razprostrta
semena naših dni,
le stebla bodo mrtva,
trohnijo jim moči.
In sanjajo semena,
da bo prišla pomlad.
Saj moč jim je preména,
jo vdihneš sestra, brat.
Pod Soncem in pod Luno
sem zrl vesoljni mir.
In vem, in veš: tu v srcu
je njegov izvir.
Raztapljajo oblike
v vprašanja se noči.
Tesní krčijo se v pike
in veter šelesti.
Ta dih miru je v pesmi,
ki širim jo kot sen.
Z njo zdravim vse bolesti
opolnoči ljudem.«
✶
(1912)