℘
1. ENTROPIČNA IN SINTROPIČNA PERCEPCIJA ČASA
V se, kar je sestavljeno, je minljivo. Dokler se čustveno in intelektualno identificiramo s pojavnim svetom manifestiranih oblik, nam prihaja naproti neizogibni propad naše navidezne identitete. Ta iluzija oprijemljivega sebstva (sebstvo ali tudi samost, angl. self, nem. Selbst, skrt. ātman) je rodila pesimistično, entropično predstavo o času: »Čas je hudi rabelj, ki uničuje življenje.« [Prešeren; Baudelaire] Oba navedena pesnika (ki sta tu združena v skupen citat) sta samo vsrkala vzdušje stoletja, ko so propadale statične vrednote pretekle aristokratske dobe in je v novi klimi podjetniške tekmovalnosti nastajal entropijski zakon. Tu smo se omenjene teme dotaknili že v 2. in 29. poglavju, a ni odveč, da jo ponavljam, kajti entropična percepcija časa se je vgnezdila v prav vse pore sodobne znanosti, ekonomije, vsakdanjega življenja.
Seveda obstaja tudi drugačna, povsem nasprotna predstava o času – in prepri- čan sem, da je mnogo bolj prvinska. Pesniku Goetheju, za katerega vemo, da se je v zreli dobi intenzivno ukvarjal tudi z naravoslovjem, se je vsako živo bitje kazalo v obliki svoje »časne podobe«. Ljudje, živali in tudi rastline hrepenijo po srečno izpolnjenem življenju. Ko bitja rastejo in utripajo v času, se njih hrepenenje po zlitju z lepoto sveta gotovo ne razvija v entropični časovni smeri destrukcije. Čutenje bitij je nekaj skrajno prvinskega in se ne da razložiti s termodinamiko ali z mehanicističnimi pojmi fizike biomolekul. Poudarjam, da te resnice ne moremo spoznavati po intelektualni metodi, temveč se nam lahko razkriva le skozi neposredno zrenje čiste, gole, prvinske narave.
Navsezadnje se izvorne živosti časa zaveda prav vsak otrok, seveda v raznih odtenkih glede na starostno obdobje. Toda ključna vzgojna vrednota evropske kulture je »dajanje prvinskega sebe v nič« [Rebula]. Zato se v odrasli dobi nedol- žno bivanje v časovni polnosti trenutka vse prepogosto zasenči z močjo znanja, ko se usidranost v znanju sprevrže v željo po môči. S paradoksom odnosa med izvorno in manifestirano zavestjo se resno ukvarja tudi sodobna kognitivna znanost – še najbolj v njenem »zlatem obdobju« devetdesetih let dvajstega stoletja.
Torej, če gledamo s tega, verjetno manj deformiranega oziroma bolj zdravega zornega kota, se naše intimno doživljanje časa enači s kontinuirnim brstenjem notranje radosti čistega bivanja [Aurobindo 2004]. Brstenje, vznikanje, pojavljanje pa je proces, nasproten razpadu. Govorimo torej o sintropični percepciji časa.
Ob vseh prilikah in tudi v tej knjigi pogosto poudarjam, da ne smemo zastavljati usodnega reza med duhovnim in fizičnim svetom, skratka med dušo in naravo Oboje se prekriva in se medsebojno vzdržuje. Sintropična percepcija časa ni omejena samo na kognitivno sfero, temveč prežema celotno naravo bitij, in kot sem pokazal v 24. poglavju, prežema tudi ves materialni svet kompleksnih struktur.
2. SKUPNA ČASOVNA SMER BITIJ
V teoretični fiziki in še posebej v termodinamiki obstaja neki fundamentalen in še vedno nerešen problem, s katerim so se fiziki in filozofi mučili že vse od Boltzmannovih časov dalje: Odkod vendar izvira časovna usmerjenost, le zakaj ima čas svojo jasno določeno smer? Poznamo časovno smer termodinamike, ki jo določa entropijski zakon, in poznamo časovno smer življenja vseh bitij na Zemlji. O smeri časa v našem vsakdanjem življenju torej ne dvomimo. Toda praktično vsi osnovni fizikalni zakoni so invariantni na obrat časa, kar pomeni, da bi čas z enako upravičenostjo lahko tekel tudi nazaj Na katerem skritem mestu se potemtakem časovna smer prikrade v našo podobo sveta? Obstaja skoraj nepregledna množica teoretičnih razlag , ki naj bi, vsaka na svoj način, odgovorile na to zanimivo vprašanje iz filozofije znanosti. Nobena razlaga pa ne podaja zadovoljivega odgovora.
Večinoma se te razlage ustavijo že pri Boltzmannovi statistični interpretaciji časovne ireverzibilnosti: dogodki tečejo v smeri k tistim stanjem v faznem prostoru, ki imajo največjo verjetnost; in smer časa potem pripišemo takemu razvoju dogodkov. Globlja analiza teh razmišljanj razkrije, da bi tudi po tej interpretaciji lahko čas tekel v nasprotni smeri, razen če za začetni pogoj ne predpostavimo stanja z najmanjšo verjetnostjo. In res, navadno se dilema o smeri časa rešuje s prav to začetno predpostavko – pa ne samo v statistični mehaniki atomov in molekul, temveč tudi drugod. Tako je na primer v teorijah o časovni asimetri ji elektromagnetnega sevanja (asimetrija naj bi izvirala iz statistične verjetnosti ozoroma iz kozmološke asimetrije, v najnovejši teoriji o časovni asimetriji kvantnih meritev (navidezna dekoherenca je rezultat informacijske entropije [Garret]), pa celo v tistih teorijah, ki se sklicujejo na kvantno gravitacijo. Ta začetni pogoj pa je že dodatni postulat, ki potrebuje nadaljnje utemeljitve. Vse bolj se zapletamo v konceptualne labirinte. Že pojem začetni pogoj vsebuje časovno smer (koncept začetka in konca) in z njegovo pomočjo dokazujemo prav to predpostavko. Tako ne pridemo nikamor.
Odgovor na pričujočo dilemo je morda enostavnejši, kot si mislimo, vendar ga do zdaj nismo iskali na pravem mestu. Dokler gledamo na svet povsem klasično fizikalno, kar pomeni, da naš model sveta ne upošteva zavesti opazovalca (to je klasična kartezijanska delitev na mrtvo materijo in misleči um), čas še nima določene smeri. Hladno fizikalno opazujemo entropične strukture, ki notranje vse bolj in bolj degradirajo. Hkrati opazujemo tudi sintropne strukture, ki se razvijajo v vse bolj kompleksne in notranje dognane kvantne organizme. Na tej točki smo – na osnovi časovne simetrije fizikalnih zakonov – na videz še vedno svobodni glede izbire smeri časa. Spoznanje o sintropiji nas osvobaja, da nismo več ujeti v entropično percepcijo sveta. Ne potrebujemo začetnega pogoja (nizka entropija na začetku časov), kajti potrebno nizko entropijo sproti ustvarjajo sintropni procesi. Obstaja ravnovesje med obojim, zato smo glede razumevanja časa naenkrat osvobojeni vseh teorij in vnaprejšnjih predstav. Šele s te točke mističnega spoznanja lahko uzremo odgovor glede dileme o puščici časa.
Umiritev v tej neopisljivi svobodi nam sporoča na videz šokantno vest: svobodna izbira časovne smeri je velika iluzija. Namreč, ne moremo izključiti zavesti opazovalca. Naša zavest, in prav tako zavest vsakega čutečega bitja, teče v sintropni časovni smeri, v smeri večanja informacije in manjšanja entropije, v smeri spoznavanja. Tisto bitje, ki bi poskusilo bivati v retrogradni smeri časa (torej tako, da bi se odločilo za čas, ki teče »nazaj«), ne bi izvedelo ničesar o svetu in bi umrlo že v samem izvoru postajanja. Zavestna bitja se v takem primeru sploh ne morejo manifestirati. Tako se ena smer časa navezuje naprej in se zato ohranja, nasprotna smer časa pa se pretrga in izgine. S tem smer časa vstopa v zavestno izkušnjo vsakega bitja.
Edinstvena časovna smer torej vstopi v sliko sveta šele skupaj s fenomenom zavesti. S tem smo se dotaknili tudi bistva metodoloških omejitev v tradicionalni novoveški znanosti: razumevanje časa je močna mistična izkušnja, ki je nikakor ne moremo izraziti v racionalnem jeziku tiste »klasične« znanosti, ki se je razvila samo na osnovi opazovanja zunanjega, materialnega sveta [Scaruffi]. Zato so vsi dosedanji poskusi, da bi pojasnili smer časa, odpovedali. Zavestna izkušnja je zlita s smerjo časa, s klasično termodinamiko pa časovne smeri ne moremo pojasniti. Torej, v znanstveni obravnavi tega vprašanja ne moremo pojasniti brez vsaj najosnovnejše metodologije kognitivne znanosti.
3. LJUBEZEN: ČAS SE SPLETA IZ DVEH SMERI
Na tem mestu se na sredino naših vprašanj postavlja pojmovanje ljubezni. Ker je ljubezen nenehno ponovno odkrivanje življenja, se obstoj vsakogar v preizkušnji ljubezni sooča z novo časovnostjo. Ljubezen torej izumlja drugačen način trajanja v življenju: skrivnost mišljenja ljubezni je vprašanje trajanja. Badiou: »Ljubezenska sreča je dokaz, da čas lahko gosti večnost.«
Trenutek zavedanja za bitja ni osamljena brezdimenzijska točka, temveč v bergsonovskem smislu časovna odprtost v trajanju, ki se iz trenutka sedanjosti razrašča še v preteklost in prihodnost. Kvantna narava trajanja povezuje čase in prostore, s tem pa ustvarja popolnoma novo kvaliteto: notranjo umiritev med obema smerema časa, kar kvantno bitje čuti kot izvorno svobodo v času (nenavezanost na eno ali drugo časovno smer). Praktično to pomeni, da se vsako kvantno bitje povsem avtonomno odloča za sebi lastno smer časa. Zato na začetku ne moremo definirati, ali je narava časa entropična ali sintropična. Ni ne eno ne drugo.
In glej: ker bitja med sabo sozvanjajo v Univerzumu, se iz ljubezni do skupnega bivanja odločajo vsa za isto smer časa. Če ne bi bilo tako, sploh ne bi bilo interakcije med bitji, tako da bi v vesolju bivale ločene entitete. Morda nekatere bolj primitivne oblike kvantnih celic (na primer posamezni elementarni delci) še lahko živijo v različnih smereh časa (in se kot antidelci v našem pojavnem svetu zato hitro anihilirajo), vendar vse tiste bolj razvite oblike v svoji prostorsko-časovni strukturi nosijo tudi spoznanje, da je uglasitev v skupno smer časa vsem v korist. Evolucija v posameznih bitjih se tako medsebojno podpira.
Tako se v svetu vzpostavi kozmično polje sintropne vibracije, ki prežema vsa bitja in jim pomaga k rasti. Ta skupna pesem (v dobesednem pomenu, saj gre za vibracijo v času) leži prav v izvoru eksistence bitij in njihovega doživljanja časa.
Torej lahko rečemo, da bitja na najgloblji ravni povezuje skupna smer časa Prav v tem se skriva tudi najgloblja osnova ljubezni med bitji. Jasno lahko zremo njen izvor in smisel. V fizikalnem smislu ljubezen ni neka ad hoc ideja ali neznana mistična sila, temveč zelo jasno opredeljena lastnost časovne strukture vesolja, prisotna v vseh kompleksnejših oblikah njegove pojavnosti.
Če gledamo dovolj globoko, pa lahko v tej manifestirani časovni smeri odkrijemo tako entropični kot sintropični vidik časovne puščice. Oba vidika sta v medsebojnem prepletu. Bitja brstijo v izvorni radosti bivanja in hkrati umirajo, se presnavljajo v drugačne oblike. Eno je potrebno za obstoj drugega in obratno.
Zato brez priznanja sintropije ne bi mogli razumeti globinske pomiritve med evolucijsko (sintropično) in involucijsko (entropično) naravo časa. Če vidimo oboje hkrati, morda znamo čas celo na videz zaustaviti in opazovati njegov skrivnostni izvir.
Tu lahko podamo prispodobo o dveh časovnih rekah, ki si iz dveh smeri prihajata naproti. Ko se dotakneta v srečanju, se s tisočerimi nežnimi tokovnicami medsebojno prepleteta in zazvenita v skupni pesmi. Njen zven je naša manifestirana realnost. Tudi Cramerjeva interpretacija kvantne realnosti opiše naš svet kot preplet dveh časovnih smeri, le da tokrat v matematičnem jeziku. Čisto na kratko: Časovni obrat kvantnega stanja (to stanje se izraža z valovno funkcijo ψ) je konjugirana vrednost valovne funkcije (torej ψ*). Ko se oba časovna tokova med sabo prepleteta, pa dobimo verjetnost za manifestacijo kvantnega delca, ki se izraža s produktom ψψ*. V Cramerjevi sliki ima ta sloveči produkt torej globok simbolni pomen.