Svojo noto, svojo kretnjo vsak ima tvoj dih,
v vrelo pesem ritem časa vstaja, najprej tih.
Klic vesolja: »Čakam nate!« v ušesih ti šumi,
radost utrinka gre skoz tebe
in ga ujameš –
to si ti.
Stopam trdno po leseni brvi nad vodo,
hitre pene in oblaki se vse krog mene pno.
Je to žalost, je to sreča, da sem danes tu?
Da sem se sred tega odločil
za življenje
brez strahu?
Na razpotjih časa se ustavim in ozrem,
zvezdnih bitij na obali svoji se zavem.
Kot konjski hrbet pod nogami mi pesek gomazi,
topel sunek gre skoz mene,
v njem zatrajam –
vem, da si.
Iz svetlobe, iz tišine, iz časov si prišla,
stkana iz vode, stkana iz vetra, stkana iz srebra.
Jek življenja: Eno bitje o vsem ti govori.
Tok zavesti je povezan
skozi eno –
jaz in ti.
Brez postanka, v delu, v gibih in drdranju cest
krožila sva čez mostove in prek polj in mest.
Vse krivulje po prostorih šle so skoz srce,
točko najinega utripa –
smeh, poljubi
in solze.
Morje v noči tej svoj spev pod zvezdami buči,
o najinih vsemirjih sanja, riše, govori.
Val se dvigne, zlije radost skozi najin čas,
v izobilju se ustavi –
zdaj je tukaj
tvoj obraz.
(za Marjeto, 1996)