Delgoda (vas v notranjosti Lanke, 30 km vzhodno od Colomba), 1. 2. 2011

 

Vam, prijateljem, sem v cybercafeju koval to pismo že v petek, a ga nisem napisal do konca, kajti sredi pisma je elektrika crknila. Oh, že štiri leta nisem bil v teh krajih in sem že malo pozabil, kako je s temi rečmi tu na indijski podcelini …

Na Šri Lanko sem priletel z letalsko družbo Emirati. Vmesni postanek v Dubaju na Arabskem polotoku. Iz letala gledam razkošje, postavljeno v puščavo: očitno imajo od nafte veliko denarja, imajo pa tudi veliko prostora. Samo da ne vedo dobro, kaj početi z vsem tem. Površno uživanje v zavesti bogastva, kot da bi bil denar namenjen sam sebi. Stevardese izražajo povezavo patriarhalne tradicije z vélikim biznisom: izpod lepega rdečega klobučka simbolno visi islamski pajčolan (samo da ni črn, temveč je bel), pa ne čez obraz, temveč le ob strani čez lice. Naftni šejki so verjetno s tem zadovoljni: volk naj bo sit in koza naj ostane cela.

V Dubaju pomislim: Želim si čim prej na Lanko. Besedna zveza Šri Lanka pomeni, če to sploh lahko prevedemo, »srečna dežela Lanka«. Tu so budistični smehljaji, tu je doma topla umirjenost, tu skozi vse leto uspeva bujno tropsko zelenje … Ali smo že blizu? Ko se zdani, letimo čez južno Indijo. Pod nami se prikaže mogočno pogorje Zahodni Ghati in malo potem smo nad gosto obljudenimi ravnicami vroče dežele Tamil Nadu. In nato spet širno morje … Naslednja kopnina bo Lanka.

Prihod tja je nenaden. V morju se naenkrat pojavijo ribiški čolni, vidim, da smo že zelo nizko, po nekaj sekundah smo tik nad vrhovi palm, in … hop, že zaviramo na pristajalni stezi pri Colombu.

(Opravičenjem se, ker je verjetno precej pravopisnih napak, po indijskem pravilu moram hiteti, da prehitim možen izpad elektrike).

Odločil sem se, da se bom izognil Colombu, kajti prestolnice so si danes vsepovsod po svetu podobne. Zato sem šel z letališča direktno v Kandubodo, ki se nahaja po cesti kakih 50 km vzhodno v notranjost otoka. Tam sem bil že najavljen v meditacijskem centru. To lahko prebereš tudi kot »budistični samostan« ali pa ašram. Uporabi tisti izraz, ki lepše zveni tvoji duši. V Kandubodi si želim umiriti se, odmakniti se od sedanjih norih dogodkov v Sloveniji. Namreč, kar preveč vsega se je nabralo, prav vse do bolnih načrtov Nata (ali morda bolj naših oblastnikov?), da 1% slovenskega ozemlja spremenijo v vojaški poligon Poček pri Postojni. Tik pred odhodom sem bil na razgrnitvi tistih norih načrtov in takega viharja ter upravičenega upora domačinov še nisem doživel. Na dan odhoda še izvem, da je slovenska RKC v finančnih špekulacijah zaigrala približno 1 milijardo evrov našega denarja. Imajo torej formalne duhovne skupnosti enako filozofijo kot pohlepni tajkuni? Komu lahko še zaupamo? Prijateljem ja, a kako je z inštitucijami? Topli nasmeh Šrilančanov me bo gotovo pozdravil.

Predam se zaupanju, ki me vedno vodi po mojih azijskih poteh. Ko se na izhodu iz letališča pozanimam za lokalni prevoz do Kandubode, pa že naredim prvo napako. Prijateljica mi je zelo dobronamerno svetovala, naj vzamem taksi pri uradno registriranem prevozniku, ki ima svoj urad še znotraj letališča, torej še preden prideš ven na bojno polje, kjer se k tebi steguje sto rok, ki ti nekaj ponujajo ali te prosijo. No, spoznal sem, da enaka (ali pa morda še večja) preračunljivost in goljufivost vlada tudi med »uradnimi« prevozniki. Z enim od teh se domenim za taksi, a ko ga pol ure čakam, me mož od tiste uradne firme ves čas »masira«:

»Aha, meditirat greš. In kaj boš delal potem? Boš potem dva tedna potoval po Lanki? Ampak kako se boš znašel? Mar ne veš, kako težko je tu potovati! Imeti moraš svojega človeka, ki te bo vozil naokrog. Mi ti to uredimo za samo 500 evrov. Prevoz in prenočevanja, everything included. Brez skrbi boš. Zadnje dni te bo fant peljal na čudovito plažo, da si odpočiješ, in od tam na letališče … Samo 490 evrov …«

Pol ure me je tako mučil in pol ure sem mu dopovedoval, da vendar nisem nekakšen sahib (angleški gospod v kolonialni Indiji), ki bi užival v taki vlogi. In nisem mogel stran, ker sem že bil plačal za taksi. In glej, nazadnje sem popustil, samo da mi je že enkrat dal mir. Iz previdnostim sem zahteval, da na račun za 490 evrov pripiše: refundable in case of cancellation. Kasneje sem ugotovil, da me je to rešilo.

Ko me je taksist vozil v Kandubodo (taisti naj bi me pozneje vozil po vsej Lanki) in ko sem mu pomagal najti najprej Kandubodo, potem pa se naš meditacijski center (me je namreč že porival v nekakšen dom usmiljenih sester: »Glej, to je to!«), mi je seveda postajalo vse bolj jasno, da po Lanki hočem potovati v odprtem stiku z ljudmi, ne pa kot sahib. In še najmanj sem si želel preživeti tedne s tem taksistom, ki ni imel pojma o tem, kaj me zanima. Taksist me nazadnje odloži na pravem kraju, pa seveda še v neskončnost teži okoli datuma, kdaj naj bi me prišel iskat. Moral sem se braniti: »Bom poklical pozneje, zdaj sem prišel sem meditirat in ne razmišljam o prihodnosti …«

Nazadnje se, hvala bogu, taksist vendarle odpelje. Prvo poglavje je zaključeno, seveda sem naredil napako, a to se bo ob pravem času gotovo razrešilo samo od sebe. Saj sem semkaj prišel meditirat. To pomeni, da se čas odpre, se razpre, in tako kot drevo cvetove ali sadeže ti ta podarjeni čas ponudi tisočero možnosti. Ob pravem času seveda tudi tiste odrešujoče poteze. Potrpežljivo počakaj, časa bo tu zadosti: vsaj dva tedna. A tega ne merim več s časovnimi vatli, ne štejem, kajti zveni mi kot večnost.

Na kratko bom opisal meditacijski center Sumathipala Nahimi Senasun Arana. Leži nekoliko ven iz vasi, da hrup ne moti. Površina nekaj hektarov je zasajena s cvetočimi drevesi, med njimi pa so raztresene samske bajtice (tako imenovani  kutiji), vsaka s sobico, v kateri je preprost lesen pograd, pa z majhno kopalnico ter čajno kuhinjo in verando. Silno preprosto, vendar imamo na razpolago prav vse, kar potrebujemo. Res je tako lepo živeti v tej idili tistih starih časov iz pravljic. Podarjena nam je povsem nova kvaliteta časa, ki se odpira od znotraj. Zato, ker smo osvobojeni zunanjih pritiskov ali stremljenj.

Vsega skupaj je v našem meditacijskem centru (samostanu) kakih 15 menihov budistične tradicije Theravada (imenovana tudi Hinayana) in kakih 15 gostov. In potem je tu še nekaj kuharjev, vrtnarjev in drugega osebja. Predstojnik (po naše opat) tega centra je častiti Pemasiri, ki ima dopoldne z nami individualne pogovore, ob popoldnevih pa predava na teme iz budistične duhovne prakse. Nobena udeležba ni obvezna, kajti ve se, da mora vsakdo raziskovati sam in se tudi sam odločati za učenje – sicer vse našteto ne bi imelo smisla.

Sicer pa na območju samostana vlada blagodejna tišina. Ne govorimo in to je čudovito. Običajno ljudje z nekoristnim govorjenjem izgubljamo v prazno toliko dragocene energije! Ko se sprehajam po poteh med cvetočimi drevesi, srečujem vrtnarje, menihe … vedno se toplo nasmehnemo drug drugemu in s tem si povemo veliko več, kot če bi se zapletali v pogovore. Edino pri zajtrku in pri kosilu si morda izmenjamo nekaj besed, morda celo stavkov. Šrilanški menih mi reče: »Priporočam ti to knjigo. Moja dolžnost je, da ljudem pomagam na duhovni poti. Ko boš čez tedne šel v mesto in če knjige v knjigarni ne boš našel, me lahko pokličeš na to številko …«

Samostan ima seveda knjižnico in vse te knjige si lahko seveda ogledam na pokušino. In tako sem takoj padel v knjige. Našel sem na primer debelo buklo Essays on time in Buddhism in v njej odkril marsikaj, kar bi bilo dobro vključiti v knjigo o sintropiji, ki jo zdaj pišem … Seveda sem govoril s častitim opatom tudi o dilemah, kako meditirati in kako se potopiti v »praznino« med obstajanjem in neobstajanjem, če pa ti na pot prihaja toliko sporočil o lepoti sveta, ki bi jih znal skozi kreativno dejavnost dati naprej vsem, ki jih imaš rad. Videl je, da vprašanja ne postavljam iz želje po intelektualiziranju, temveč iz notranje nuje. Nazadnje se je široko nasmehnil in me podprl, naj meditiram naprej po svoji Poti, četudi je morda malo bolj »znanstvena«. Saj budizem je vedno zagovarjal znanstveni pristop k raziskovanju sveta, in če je naš notranji svet iskreno odprt v mir celega vesolja, se oboje zdi združljivo. O tem veliko piše Thich Nhat Hanh, najvidnejši predstavnik sodobnega angažiranega budizma.

Zares, kar me pri ljudeh tukaj najbolj prepriča, je njihov široki, topli nasmeh. To je očitno že pri ljudeh na ulici, še toliko bolj pa v samostanu, kjer vlada ponotranjeni mir. Opat svojo nedvomno modrost najbolj izraža s svojim nasmehom, ki podeli celostni, globlji pomen izrečenim besedam.

Trditev, da v samostanu vlada tišina, pravzaprav ni povsem točna. Tu je na stotine različnih ptičev in vsaj sto drobnih veveric, ki cvrčijo kot ptički. Ko grem zjutraj ob šestih zajtrkovat v našo skupno jedilnico, občudujem neko vodno ptico, ki je majhna kot grlica, čeprav ima noge, vrat in kljun dolge kot čaplja. Dostojanstveno stopica po lotosovih listih na gladini enega od ribnikov, ter iz cvetov pobira žužke. Po vsem parku frfotajo jate drobnih sivih ptic, ki so velike kot naši kosi in se zelo rade družijo, stiskajo se skupaj, se čohajo in druga drugi trebijo uši. Nobenega nasilja ni tu na Šri Lanki, srečni deželi sedem geografskih stopinj severno od ekvatorja.

Ah, saj res, morda boste vprašali: »So še kod spopadi z upornimi Tamilci?« Kakor koli, tega se tu prav nič ne čuti. Ne vem, ali je bilo kaj drugače, ko je vojna še trajala. Tamilski del države je daleč od tod, prav na severu Šri Lanke.

Ramačandra je receptor samostana in je, kot vsi ostali, tudi zelo prijazen mož. Zaupal sem mu svoj zaplet s »prevoznikom« po Šri Lanki. Zavrtela sva telefon in poklicala tistega uradnega šefa iz Colomba. Napletla sva mu zgodbico o tem, kako bom »v meditacijskem centru ostal do konca svojega bivanja na Lanki in zato ne bom nič potoval naokrog«. V situacijah, ko te nekdo hoče opetnajstiti, s takimi lepimi zgodbami še največ dosežeš. »Tu piše refundable, ali bi lahko dobil denar nazaj? In to čim prej, kajti centru hočem dati donacijo …« Rečeno med vrsticami, naj ne računa, da ga bom iskal v Colombu tik pred odhodom z Lanke. Seveda ne, tako bi se mi lahko še lepo izmuznil.

In šef je pristal! Naslednji dan (včeraj) je tisti taksist prinesel denar. Pač, nekoliko manj. Kakih 30 evrov ga je menda stala njegova pot taksista. Toda potem, ko je že odhajal, sem videl, da je pripotoval z avtobusom! Torej je zase zaslužil denar za »taksi«, pa še tečaj evra je danes baje malo slabši kot pred dnevi. Temu sicer nisem kaj dosti verjel, a želel sem to neumno reč čim prej zaključiti. Vsega skupaj je za kakih 40 evrov izgube, pa kaj to! Glavno, da sem se tega taksista za vedno znebil. Ob misli, da bi me ta smotani tip vozil po Lanki, mi skorajda postane slabo. Vsaka šola pač nekaj stane. Zdaj sem resnično svoboden.

Z dobrim Ramačandro sva še dolgo sedela na preprostih stolih pri vhodu in dihala topli zrak zgodnega popoldneva. Hvala ti. To sva lepo uredila.

Zdaj moram končati. Tu pišem nekoliko teže kot v Indiji: V samostanu ni interneta, prvi danes delujoči internet sem našel v 5 km oddaljenem kraju Delgoda. Torej kar lep izlet, skorajda že »pobeg iz samostana«.Vendar ne smem biti predolgo odsoten tu zunaj. V bistvu nekoliko kršim tukajšnji red in navade. A vendar … zdi se mi, da neko globlje razumevanje presega te omejitve. Zato pa tudi jaz iščem občutljivo ravnovesje v tem toplem toku in se za danes poslavljam.

 

 

 

Kanduboda, 3. 2. 2011

 

Predvčerajšnjim mi pisma ni uspelo odposlati. Program Yahoo je pismo ocenil kot spam, ker je bilo namenjeno na 50 naslovov, in je protestiral. Danes bom poskusil previdneje, z veliko mero čuječe pozornosti (mindfulness), ki jo nenehno prakticiramo tu v meditacijskem centru.

Vse je še vedno zelo lepo in živalce skačejo okrog mojih nog, kot da bi bil v živalskem vrtu. Na vsak meter razdalje je posejano eno tako bitje. Prav nič se nas ne bojijo vsi ti ptički in veverice, skoraj bi se dale božati. Dobro čutijo, da menihi (in z njimi mi laični gostje) gojimo ljubečo prijaznost do vseh bitij, ki se po cvetnih grmih v polnem razcvetu prerivajo med cvetovi.

S predstojnikom te skupnosti imamo vsak dan dolge pogovore. Vprašanja so navadno kratka, odgovori veliko daljši in polni ilustrativnih podob iz življenja. Še bolj kot besede je prepričljiva opatova preprostost, njegov otroško čisti nasmeh in lepota njegovega obraza, kakršnega imajo samo resnični modreci. Pa seveda umirjenost v dharmi (Budov nauk o kozmični etiki), ki jo goji že celo življenje, od zgodnih otroških let dalje. Ta mir se razliva na vse nas, ki ga poslušamo. Globoka pomiritev, popoln odmik od nemira sodobnega sveta, ki zlasti na Zahodu drvi po slepih labirintih želje po uspehu. Bistvo je pač nekje čisto drugje in za to si je treba vzeti čas, zelo veliko časa – še toliko več, ker smo se v naglici našega vsakdana že tako razglasili.

Na planotah Indije sem se navadil na suho vročino, a tu na Lanki je precej drugače Na veliko dežuje in to me je kar malo presenetilo, čeprav sem že prej vedel, da odhajam v deželo, ki so jo pred kratkimi tedni prizadele hude poplave: 20% države je bilo pod vodo in 5% ljudi je moralo zbežati s svojih domov. Zdaj se stanje sicer umirja. Ljudje zaradi tega ne delajo cirkusa – vsaj v krajih, kjer sem zdaj in kjer ni bilo poplav. Od tod se tiste poplave zde neskončno oddaljene. Domačini uživajo vsak trenutek življenja. Tu v drobnem cybercafeju ob glavni cesti, kjer prodajajo tudi preproste igrače in drobni pisarniški material, se mi je takoj predstavila celotna družina. Prinesli so pokazat tudi dva otroka, še ne 4-letnega sinka in 1-letno punčko – oba še nosijo na rokah, oče fantka, mama punčko. Vmes opravljajo posle v trgovinici. Nobenega umetnega reza med družinskim življenjem in delovnimi obveznostmi, ki nas zahodnjake tako utruja. In kaže, da so tu ljudje res srečni – kar naprej se smehljajo.

Če grem ven iz našega »živalskega vrta« in se sprehodim po bližnjih poteh, do potoka in potem naprej preko riževih polj do naslednje vasi, na cesti srečujem domačine, vsakemu se nasmehnem (enak nasmeh kot v Indiji) in vsak mi odgovori z enakim veselim nasmehom. V obrazih ni preračunljivosti, ni želje po tem, da bi te zapletli v kake svoje »posle«, ne, to je vse zelo drugače kot v Indiji. V tej deželi se pozna vpliv budizma, ki kot pomembne vrednote izpostavlja sočutje, ljubečo prijaznost, zavest o naši skupno prepleteni usodi. Torej etika, vsajena že v otroške duše, ko se takole iskreno srečno smehljamo drug drugemu v tem drobnem pajzelčku ob hrupni glavni cesti.

Rad se takole sprehodim malo naokrog, ven iz našega mirnega ašrama. Predolgotrajna zaprtost v »samostansko zidovje« zame ni pot spoznanja. Pa vendar meditativni mir, ki vlada na tem območju, koristno uporabljam kot podlago za svoje lastno notranje raziskovanje. In čeprav morda nekoliko zaobhajam tista najstrožja pravila meniških zaobljub (v strogi zaobljubi so prepovedani ples, petje, pesmi, gledališče in pa seveda vse oblike lišpanja – o, tudi v budizmu, ne samo v krščanstvu, lahko pride do nesmiselnih zatiranj lepote človeškega ustvarjanja), vem, da bi modreci do tega mojega raziskovanja bili prizanesljivi. Za častitega Pemasirija sem o tem prepričan, čeprav mu nisem kradel časa, da bi ga spraševal o tem. Življenje je prelepo, da bi ga smeli zatirati.

Ko takole hodim ob cesti, tik ob meni pa hrumijo tovornjaki in vsa mogoča druga vozila, pomislim: Kaj, če me kdo povozi? Kam me bodo peljali? Ali sploh vejo, od kod sem? Pri sebi nimam nobenih dokumentov (varnejši so v moji meniški sobici kot pa tule na sredi prometa), nobenega papirja, samo hlače, majico in preluknjane čevlje. Ko sem odhajal na Lanko, sem namreč obul že čisto ponošene čevlje, češ: Tam čevljev ne bom potreboval, tam si bom raje kupil sandale, za pot tja pa čevlje potrebujem, in na Lanki jih bom odvrgel ali podaril – a zdaj to deževje, pa še nobenih trgovin s sandali ne vidim tu, tako da se klatim naokrog kar s temi starimi škripami! Iz previdnosti si torej še eno oko namestim zadaj na tilnik, da vidim tudi nazaj in pazim na promet z vseh strani. Zenovska pozornost, nič me ne sme sklatiti s prave Poti. In če bi se zgodilo? Bom še znal dahniti: Peljite me v Sumathipalanahimisenasunarano? To besedo moram izreči tudi v travmatičnem šoku! Tako v mislih še večkrat ponovim to čudežno besedo:

Sumathipalanahimisenasunarana.

Sumathipalanahimisenasunarana.

Sumathipalanahimisenasunarana … (ponovi vsako uro vsaj trikrat).

 

 

Kanduboda, 6. 2. 2011

 

Včeraj sem hotel napisati še eno pismo o doživetjih v našem ašramu. Šel sem peš do bližnje vasi, kjer že poznam tisto prijazno družino z dvema otrokoma. V kotičku imajo tudi en računalnik in internet naj bi za silo deloval. Včeraj pa žal ni bilo tako. Svoje pisanje sem iz previdnosti sproti spravljal v draft folder in po dveh urah, ko sem svoj umotvor hotel odposlati, ugotovil, da se v to mapo besedilo zares sploh ni spravljalo, kajti že čez pol ure za računalnikom je odpovedala povezava z mrežo, pa računalnik tega ni pokazal. Jaz pa sem potem pisal še skoraj dve uri … Škoda bi bilo izgubiti vse to, si mislim. Poskušam vse mogoče in več kot to, da sem tekst (s tipkama CTRL C) spravil na clipboard, mi ni uspelo. Žal USB ključa nisem imel s sabo. Gledam programe na PC-ju, nazadnje v zmedi vsega mogočega najdem tudi neki program za Word in hočem svojo reč spraviti tja – a iz vsega skupaj je nastala ena samcata sinhalska črka! Reši me lahko samo še tisti zapis na clipbordu – če še ni izpuhtel. Nekako rešiti zadevo, preden izgine s clipborda!

Na pomoč je prišla cela družina, kar eno uro so se na moč trudili in poskušali vse mogoče s PC-jem. Po ekranu se spreletavajo vse mogoče ikone in družina brezciljno klika po njih, jaz pa vse bolj ugotavljam,da se na programe spoznajo še veliko manj kot jaz in da je računalnik že dolgo na robu, da se totalno sesuje. Vsi programi so piratski, PC kar naprej protestira, nekatere reči sicer naredi, a nazadnje se dokončno skuja in povsem zablokira.

Tedaj, po eni uri skupnega napora s to prijazno družino, si priznam, da sta njihov nasmeh in prisotnost v danem trenutku veliko pomembnejša kot moj umotvor na clipboardu. Saj ta umotvor je po vseh teh neštetih klikanjih v prazno gotovo že izginil – družina namreč ve o računalnikih še veliko manj kot jaz, ki zapriseženo nisem noben strokovnjak za informacijsko tehnologijo. Starejša punca, verjetno teta obema otrokoma, nekoliko zna angleško, tako da se vsaj za silo sporazumemo. In nazadnje skupno dovolimo, da računalnik »resetiramo« in se s tem izbriše tudi clipborad. Saj je zdaj verjetnost, da je še kaj tam, manjša kot 1%. Družini je silno žal za moj izgubljeni trud in ob resetiranju se vsi počutimo, kot da bi bolniku dajali evtanazijo. A potem se smehljamo in smo srečni, da tega problema ni več Saj zdaj smo že na sedmini.

Moral se že nazaj v ašram, obljubim, da bom prišel drugič in kljub vsemu hočem plačati za svoj računalniški čas. Oni denarja nočejo sprejeti, strašno jim je žal, da nam ni uspelo. Nazadnje jim rečem, da podarjam nekaj denarja za »improvement of internet connection« in to nazadnje sprejmejo, kajti vsi razumejo magični izraz internet connection. S svojo obljubo, da bom rad spet prišel, in z njihovo obljubo, da bodo naredili »improvement of internet connection«, se poslovimo še boljši prijatelji kot prej. Morda pa se je to moralo zgoditi, da sem dojel, kaj je pomembnejše? Šrilančani to očitno veliko bolje razumejo kot mi nemirni in v cilj usmerjeni zahodnjaki.

Tista ura stresa, ko sem trepetal, ali bomo rešili čudež na »clipboardu«, me je delno vrgla iz meditativnega miru, ki vlada v ašramu. Tako sem potem še dolgo sedel pred velikim trimetrskim Budo in se spraševal: »Kdo je tisti, ki je malo prej z vso ihto reševal neko besedilo? Je to samo lupina nekega zahodnjaškega ega, ki si domišlja, da s svojimi dejanji ustvarja neponovljivo zgodovino? (“Jaz sem še vedno, vedno verjela, da sem prav jaz tisti Aleksander Makedonski, ki bo dopolnil zgodovino človeštva,” je rekla Fanči v Butnskali, ko je postala generalmajor in potem takoj napovedala pohod na Grčijo). Je moje pisanje res tako pomembno? Je ta lupina ega (ahamkara) torej čista konstrukcija, iluzija? Ali pa je zadaj vseeno še kaj drugega? Je naklonjenost in ljubezen do ljudi, ki sem jim hotel pisati, morda čista ahamkara, ali pa je morda vendarle odraz neke širše, kozmične ljubezni, ki preveva vesolje in ki jo inkarnirana bitja dopolnjujemo s svojimi dejanji?

Osebno verjamem, da je lahko vedno prisotna tudi ta druga možnost. Z našega stališča zahodne ustvarjalnosti morda to laže uzremo, težje je tistim, ki se rodijo na primer v Indiji, kjer so vedno verjeli v cikluse kozmične nespremenljivosti. In najdragocenejše se mi zdi to, da se smemo o tem spraševati, iskati poti za te naše nove, nore čase, da smemo tipati za odrešujočimi novimi možnostmi, ki bodo združile modrosti Vzhoda in Zahoda. Tu pred velikim Budo mi je bilo to zelo jasno, in v kaki drugačni situaciji mi je to jasno tudi v Sloveniji.

 

 

Kanduboda, 7. 2. 2011

 

Skoraj polovica menihov v našem ašramu so tujci, ki niso rezidenti Šri Lanke. Tu je nekaj čeških in nemških menihov (ena je nuna), nekaj pa jih je z angleškega govornega področja. (Angleži? Avstralci? Ne vem, ker ne klepetamo o teh rečeh.) Opažam, da šrilanški menihi lažje sledijo tukajšnjemu redu in disciplini, celovitemu etičnemu načinu delovanja človeškega uma, naravni skromnosti in preprostosti, ki se pričakuje od menihov. To jim je vrojeno že s kulturo, v kateri so odraščali. Vedno se lahko oprejo na te mladostne izkušnje iz sveta netekmovalnosti. Zahodnjaški menihi pa imajo s tem precej več težav. To se je pokazalo pred dnevi, ko je v samostanu prišlo do manjšega incidenta.

Torej, dva zahodna meniha sta se sprla in eden od njiju (z angleškega govornega področja, kaj več ne vem in raje tudi ne vem) je onega drugega udaril v obraz. Menda je šlo kar za  boksarski knock-out na čeljust. Novica o tem je seveda prej ali slej prišla tudi na uho predstojnika, častitega Pemasirija, ki je takoj nastopil zelo strogo in odločno. Vsem nam je povedal, da je to, kar se je zgodilo, kaplja čez rob, kajti tudi sicer že kar nekaj časa opaža neresnost nekaterih zahodnjaških menihov. »Kako naj taki napolnijo svojo čašo z modrostjo sočutja, če pa prej niso iz te čase izpraznili domišljavosti. Tisti, ki od malega govorijo angleško, pogosto mislijo, da je ves svet njihov in da že vse vejo in da se jim ni treba potruditi za osnovno razumevanje. Kakšna slepota. Taka dejanja kažejo, da nekateri leta in leta ždijo v samostanu, domišljavo hlinijo meniško držo, a se ne naučijo osnov budistične etike: ljubeča prijaznost, sočutje, aktivno prizadevanje za napredovanje vseh bitij k osvoboditvi od trpljenja. Tega ne smemo dopustiti, za meniha je takšno obnašanje sramotno in če tega ne more razumeti, naj se raje takoj razmeniši.«

Ob tej odločni pridigi smo številni dobili asociacije na podobne dogodke po svetu, le da so večjega obsega in da se ne dogajajo v samostanu. Ali je v Afganistanu kaj bistveno drugače? Ameriški vojaki delijo knock-oute in si zraven še celo domišljajo, da »rešujejo demokracijo«. Pa ne samo ameriški. Tudi slovenske vojake so naši arogantni oblastniki zdaj podlo potisnili v to zločinsko vojno. Skrajni čas je, da izstopimo iz zveze NATO in spet obujamo tisto, v kar resnično verjamemo. Dovolj je te praznine in družbene apatije zadnjih let.

Seveda sem se vprašal, koliko bi bil tudi sam upravičen do opatove kritike. No, udarcev verjetno ne bi delil. Toda ali bi bil tudi sicer v vsem ostalem vzoren menih? Zdaj sicer (še) nisem menih in zato so pravila zame manj stroga. Ampak če sem že v samostanu, se lahko za hip pogledam tudi v zrcalu strogih pravil. Kako torej?

Mislim si in si priznavam: Ne bi bil dober menih. Preveč me je vedno zanimalo tudi življenje tam zunaj, tam čez, tam onkraj samostanskih zidov. V meni je več Hessejevega Zlatousta in malo manj Narcisa, ki ga seveda tudi zelo spoštujem. Iz ljubezni do življenja in vseh bitij, s katerimi si delimo to Zemljo, sem vedno rad raziskoval življenje v tisočerih oblikah pojavnosti, tudi v tistih nepredvidljivih, ki se izmikajo konformnim pravilom. Pesnika Hafiza so sodobniki obsojali, ker ni bil ortodoksen vernik in se je neposredno, mimo uradne doktrine, prijateljsko prešerno veselil v božji družbi. Kdo nam je podaril čudovite pesmi, polne upanja, če ne prav on? Od ortodoksnežev pa nam ni veliko ostalo.

Theravada veja budizma je bolj akademska, bolj ortodoksna kot tradicija Mahayana. S tem ni prav nič narobe, ta resnost v meditaciji mi daje čudovito možnost poglobljenega miru – a v tem miru nenehno gledam tudi »tja čez« v izkušnjo sodobnega sveta in raziskujem, kako bi lahko združili najboljše iz obeh kulturnih izkušenj. Če se ne trudimo, da vidimo stvari take, kot so (kozmična takšnost našega sveta), zaidemo v neiskrenost in začne prihajati do nasilja, seveda najprej na zelo subtilnem nivoju. V samostanski knjižnici torej ne prebiram samo filozofskih doktrin iz ortodoksnih budističnih šol, temveč tudi duhovno literaturo drugih tradicij (indijske ali grške, ali pa globoko vsajene kali kulturnih problemov Zahoda) … in šele na osnovi vsega tega lahko resnično meditiram o ljubezni do vsega živečega. Zelo verjamem, da bi častiti opat to razumel, a motnja v samostanskem življenju bi verjetno ostala … Tolikokrat sem že izkusil, kako sem bil drugim moteč element, in to najbolj ravno takrat, ko sem se najbolj trudil za resnico.

Če hočeš spoznati resnico, moraš biti popolni outsider, je rekel Jiddu Krishnamurti, indijski učitelj in filozof 20. stoletja. Ob jutrih ali večerih pogosto meditiram sam ob lotosovem ribniku. V mirni vodi se zrcalijo utripi kozmičnega življenja. Tu v tej meditativni tišini smo, v spoštovanju kozmične dharme, spoštljivi do vseh bitij. Človek ni gospodar narave, kot pogosto slišimo v krščanski tradiciji, temveč je subtilno vpet v celovito povezanost vesolja. Indrova mreža, ki se razteza čez vesolje, ima v vsakem vozlu dragulj (vsak tak dragulj predstavlja enega od bitij), ki je brušen tako, da ima mirijado facet in se v vsakem dragulju tako zrcalijo prav vsa druga bitja.

Na indijski podcelini so se filozofske modrosti tradicionalno oblikovale v odprtem spoštovanju mnogotere pojavnosti v naravi. Ponoči, ko se vse umiri, začno živahne veverice v medprostoru med stropnim opažem in strešnimi opekami svoj direndaj. Kot da bi valile težke kamne sem in tja. Ta cirkus, ta veveričji nogomet z okroglimi kamni, traja kakšno uro in potem svoj večerni obred zaključijo. Ugibam, kaj neki je to. Njihovega jezika še ne poznam. In potem se vsako jutro (pa tudi čez dan) v kopalnici pozdraviva z veliko rjavo krastačo, ki čepi na tleh pod tušem. Ob najinem prvem srečanju nisem bil ravno pretirano navdušen nad njeno prisotnostjo, a potem sem kmalu sprevidel, da si bova brez problemov delila kopalnico. Vedno obzirno odkobaca in se skrije v luknjo za odtok. Od tam me radovedno gleda, dokler sem pod tušem (in jaz njo), a potem, ko zapustim kopalnico, spet zleze ven na svoj običajni prestol. Včeraj me je kar srce bolelo, ko sem med pranjem perila moral zlivati milnico v tisti odtok, direktno na glavo nesrečne krastače, ki pa je mojo neprijetno dejavnost prestala z največjim razumevanjem nujnosti kozmične dharme. Torej tudi krastače tu pri nas nadvse obzirno spoštujejo dharmo, katere najpomembnejša elementa sta ljubeča prijaznost in sočutje med bitji.

S to ljubečo prijaznostjo se za danes poslavljam. Želim vam lepše vreme kot je tu. O poplavah, ki že več kot cel mesec pustošijo po Šri Lanaki, bom pisal drugič, ko bom več vedel o stanju izven našega ašrama. Pri nas doma namreč vlada še relativno zatišje, čeprav nas je danes opat opozoril, da bomo morda začeli varčevati s hrano, ker po vsej državi odpoveduje sistem oskrbe z življenjskimi potrebščinami – zaradi poplavljenih cest, skladišč in seveda polj. Zdaj nočem pisati o slabih novicah, dokler nimam zanesljivejših informacij. Možno je tudi, da se bom pridružil kaki reševalni aktivnosti. Mar lahko še kdo reče, da se svetovna klima ne spreminja?

 

Kanduboda, 11. 2. 2011

 

Zadnje dni se je tu na Lanki že kar nekaj dojenčkov rodilo v helikopterjih, potem ko so odpovedali vsi drugi prevozi v porodnišnico. V velikem delu dežele so ceste poplavljene in voda je odnesla številne mostove. Prvotno sem nameraval tu v samostanu ostati dva tedna in potem še skoraj dva tedna potovati po Šri Lanki, da bi v telesu čutil njen živahni utrip … Med drugim sem želel videti Anuradhapuro in Polonnaruwo, starodavni mesti, ki sta zapored bili prestolnici sinhalskih kraljev. Infrastruktura obeh mest je vključevala javni vodovod, ogromna javna kopališča za tisoče obrednih kopalcev in velike templje. V njih še zdaj kraljujejo ogromni kipi Bude v sedečem, stoječem ali ležečem položaju in vsak od teh ima svoj simbolni pomen. O vsem tem starodavnem napredku pri nas na Zahodu ne vemo ničesar – po krivici. Poznamo le Rimski imperij, ki je cvetel približno v istem času, vendar je po urejenosti in kvaliteti življenja krepko zaostajal.

Tokrat pa z ogledom ostankov te starodavne kulture ne bo nič, kajti vsi ti kraji se nahajajo na poplavljenem področju. Nov gost, ki je včeraj prispel v nas ašram, je poročal, da je v Anuradhapuri moral kar nekaj dni ostati v hotelu, ker je zunaj ves čas lilo in povsod okrog je bila voda, tako da so tisti sveti kraji bili nedostopni. V Polonnaruwi je menda še huje … Ramačandra, prijazni receptor v našem ašramu, mi je lepo razložil, da so številne ceste do tam prekinjene. Tudi sedaj, ko je marsikje nehalo deževati, se bodo narasle vode le počasi umikale.

Zakaj neki bi neki radovedni (in morda tudi razvajeni?) turist obremenjeval promet v krajih, kjer je zdaj vsaka možnost prometa nujno potrebna za tiste bolj osnovne namene? Tako mi je usoda namenila, da še ostanem tu v ašramu. Zunanja sila me uči spoštovati notranji mir, ki je vrojen vsakemu bitju.

Okolje, v katerem živim, se koplje v tem miru. Okrog hišic je krasno urejen park z lotosovimi ribniki. V enem so beli, v drugem rdeči cvetovi … Vsakdo si lahko izbere svoj lastni tip meditacije, kar je (vsaj zame) redka prednost pred številnimi drugimi duhovnimi centri te vrste. Na voljo so nam velike meditacijske dvorane in sprehajalne poti za meditacijo v hoji. V odprtih dvoranah za jutranje in večerno čaščenje dharme (s pudžo in s petjem menihov) je pred velikimi kipi Bude vedno sveže cvetje in diši po kadilu. Lahko pa meditiramo tudi v svojih kočicah – kutijih. Lesen pograd, nad njim viseča mreža proti komarjem, majhna mizica – in prav nič drugega. Saj kaj drugega pa bi človek tu še potreboval? Življenje pri nas je skrajno preprosto in v to praznino preprostosti tako nemoteno vstopa tista prvinska radost doživljanja sveta. Tu zreš na ta svet s čistim pogledom angela, bi rekel Rilke.

Skozi svoje odprto okno zrem šelestenje bližnjih dreves. Zdi se mi, da so neka vrsta azijskega jesena. V desetih minutah lahko naštejem vsaj deset vrst ptičev, ki skačejo po vejah in spodaj po tleh. Podobno cvrčijo tudi veverice. Po nebu prijadra bela čaplja in se spušča proti ribniku. Ko se počasi spušča noč, se med vejami jesena prižigajo zvezde in poleg njih kresnice. Nekatere zaidejo v sobo in jih moram reševati na prostost.

Ponoči se čuje le napeve škržatov (ali pa kaka druga, meni neznana vrsta?) in zelo oddaljeni lajež vaških psov. Sicer vse naokoli vlada gluha tišina. Zvokov oddaljenega prometa ob tej uri ni. Kako nenavadno, kako kontrastno s poprejšnjimi vtisi z indijske podceline! Menihi bodo prve jutranje napeve začeli šele po štirih zjutraj.

Že od doma sem navajen, da ponoči lovim brahmamurto, najmirnejše ure noči, ko se najlaže notranjo uglasiš s kozmičnim mirom, ki preveva vesolje. Tu pa je ta mir seveda še potenciran, kajti tišina prevladuje že ob svetlih urah dneva. V tej nočni tišini se telo počasi razblini. Kot da bi celice in atomi postali nebesno lahki in prozorni, prosojni za pritajeno svetlobo, ki prihaja z oddaljenih zvezd. Odprti, sprejemljivi za glasbo vesolja. Pritajeno glasbo in njeno tišino (kot poje naš bard Tomaž Pengov) posluša in tipa vse to telo, ki se je razširilo in razblinilo v zibelko daljav in širjav. Ne vem, katero čutilo je vir teh občutkov, a vsekakor ne gre samo za opazovanje lastnega diha ali za tako imenovani panoramski pogled, o katerem včasih govore meditanti.

Zelo sem hvaležen vsem, ki so mi omogočili, da sem za kratek, morda prekratek čas tu. Hvaležen sem Tamari, ki me je priporočila upravi tega ašrama Sumathipala Nahimi Senasun Arana, da sem smel priti sem, in hvaležen sem menihom, ki vodijo ta samostan. Pri tem pa se vendarle ves čas in vse bolj zavedam, da sam ne bi mogel biti menih in da je ta mir zame predvsem najboljše okolje za raziskovanje svojih lastnih duhovnih poti. Vsa ta moja sedenja ob lotosovih ribnikih, medtem ko drugi meditirajo v resnih dvoranah, ta moja zrenja cvetočih grmov, ko se čas stke iz vse te lepote, vztrepeta in ustavi … Ko sprejmem lepoto časa (in je ne zanikam), tedaj veliko laže dosežem notranjo umiritev in razpustitev, pa tudi tisto praznino neodvisnega obstajanja, kar je eden ključnih pojmov budistične doktrine. Šele s to komplementarno izkušnjo lahko sedim tudi pred Budovimi kipi v dvoranah za meditacijo. Morda se, po vseh teh srečavanjih duhovnih tokov, približam podobnemu stanju zavesti, v kakršnega nekateri menihi pridejo s strogimi pravili in rezčlenjenim proučevanjem doktrine.

Pa saj to bi mi moralo biti jasno že samo po sebi! Kako naj bi nekdo z zahodno znanstveno izkušnjo (in ki si povrh še prizadeva, ah, celo prizadeva, da bi s prav to znanostjo ljudem podaril nekaj, kar naj bi preživelo te naše nore čase) mogel biti menih, ki zanika božanski čudež časa? Pa čeprav se ta čudež oplaja ob poslušanju indijskih suter in prastarih modrosti vseh modrecev te azijske podceline.

Pravzaprav o vsem tem niti ne morem soditi. Tu je vsakdo prepuščen svojemu lastnemu raziskovanju in prav zato sem zdaj tu. Velja namreč pravilo, da drugim ne govorimo o svoji lastni meditacijski praksi, da se s tem ne motimo med sabo. Modro pravilo … Navsezadnje tudi jaz ne morem kaj dosti povedati ali napisati o svoji lastni praksi. To je notranji proces in čim več o tem pišeš ali govoriš, tem bolj lahko to izkustvo razvodeni, še preden se kokosov oreh prime in požene korenine. Včeraj sem tako opazoval enega blizu mojega kutija, ki se je ravnokar prijel.

To je torej neka izjemno pomembna življenjska izkušnja, ki je brez sreče, da sem zdaj tu, ne bi doživel, a o njej ne morem veliko povedati. Podarjeni čas s praznino kozmične polnosti.

V naslednjih dneh se vračam v običajno življenje. Šel bom na kratko pot v notranjost otoka, vendar zaradi poplav precej krajšo, kot sem nameraval spočetka. Sploh pa nekako ugotavljam, da bi bilo neprimerno, da bi na dolge relacije potoval sam. Potovanje po Lanki je nekoliko drugačno kot potovanje po Indiji.Tiste najlepše kraje je bolje obiskati v družbi svojih dragih. Tako je tudi bolj ekološko, saj je pogosto treba najeti prevoz z osebnim šoferjem – in da bi ga najemal le zase, lepo prosim, saj nisem angleški kolonialni gospod! V prejšnjem stoletju so ti sahibi v svoji neznanski strasti po gosposkem lovu iztrebili skoraj vse slone na Lanki in zadeva se je šele komajda začela popravljati.

Do tu je računalnik danes še kar zdržal. Včeraj žal ni. Zdaj vsakih 5 minut spravljam v »draft folder« in zraven trepetam, ali bo nova verzija še zapomnjena. Potrditev vnosa v ta čudežni »draft folder« je vsakič znova dokaz, da magični »internet connection« še deluje. Do kod mi bo danes uspelo napisati? Bližam se cilju: morda mi uspe odposlati. Samo še to, in potem brž nazaj v delovanje brez želje po sadovih tega dela. V mirno zrenje takšnosti tega sveta …

Odpošiljam s toplim pozdravom z vroče Šri Lanke, kjer je kakih 30 stopinj v senci.

 

 

Kandy, 15. 2. 2011

 

Kaj je dragocenejše: Morda preprosto življenje, ki ga napolniš samo s tistim najpotrebnejšim, tako da ostajaš v zenovski praznini, skozi katero trezno zreš stvari take, kot so, in jih večinoma nepotrebne puščaš, da odplavajo mimo? Ali pa morda živahno prizadevanje k uveljavitvi in uspehu, tako značilno za sodobni in še zlasti zahodni svet? Verjamem, da ima to drugo smisel le pod pogojem, da je prvo močnejše od drugega. Če prvega ni, je vsaka dejavnost slepa in tudi pričakovani uspeh je potem iluzoren.

Po skoraj treh tednih čudovitega in plodnega miru sem spet v človeškem vrvežu, v Kandy-ju, ki je za Colombom drugi največji kraj na Šri Lanki. V hribih na sredi otoka, med čajnimi nasadi. Veliko radovednih tujih turistov in množica velikih budističnih templjev z domačimi romarji. Srečavanje Vzhoda in Zahoda.

Vedno si bom zapomnil nasmeh častitega Pemasirija, ki me po izrazu obraza nekoliko spominja na Ramano Maharšija, modreca z indijske gore Arunáčala. Izjemno lep obraz imajo ti modreci. To mi pove še več kot same besede. Navsezadnje je budistična doktrina, tako kot vsaka doktrina, zame preveč … kako bi rekel – preveč je nekakšnih klasifikacij. Na primer, kam v duši naj se usede razporejanje vseh tistih številnih stopenj na Poti k nirvani, ali v katero zibelko položiti sistematizacijo pravilnih dejanj? In tako dalje. Potem je težko to v neki preprosti sliki uskladiti s sodobnimi pojmi, ki so vzcveteli v zadnjih stoletjih evropskega humanizma in znanosti. Sam skušam najti te uskladitve. Bilo bi veliko lažje, če bi se zavezal samo meniškemu življenju in ne bi iskal povezav s kreativnimi tokovi, ki v sodobnem svetu iščejo rešitve za probleme sodobnega časa. Seveda vse veje budizma delajo prav to, a pogosto postane tako komplicirano … in potem me navadno rešijo neke zelo preproste slike iz narave, neposredni uvidi, ki jih ne morem uvrstiti v nobeno klasifikacijo. Tako da budistično učenje uporabljam bolj kot snov za nadaljnje razmišljanje oziroma raje meditacijo. In potem vedno znova ugotavljam, kako dragoceni so bili tisti tedni v Kandubodi.

Tu v Kandyju me domačini pogosto vprašajo, kje sem v prejšnjih tednih na Šri Lanki že bil, in ko jim povem, da sem bil v Kandubodi, v njihovih očeh uzrem spoštovanje. Tisti, ki se zanimajo za duhovno življenje, Kandubodo večinoma poznajo, in sicer jo poznajo kot zelo resen meditacijski center. Pogledajo me še bolj resno, kot če bi nekdo pri nas rekel: tri tedne sem v Pleterski kartuziji meditiral o smislu življenja. Kajti tu na Lanki ljudje še niso izgubili stika z božansko realnostjo sveta. In potem sledijo kake resne debate o meditaciji in notranji poti in življenju z zavedanjem sedanjega trenutka … Tu v Kandyju je to še toliko potrebneje, saj se v mestnem vrvežu vrsti toliko vtisov, da hitro naredim kako napako, če nisem pozoren.

Napake delamo vseskozi, še posebno pa, kadar smo v naglici. Eno sem zagrešil že v času odhoda iz ašrama, ko se mi je mudilo na vlak. Menihu, ki sem mu predal ključ svojega kutija, sem pozabil povedati za krastačo v kopalnici. Upam, da zdaj kdo med pranjem ne zliva vrele vode v tisto luknjo za odtok. Krastača je bila čuvarka kopalnice, zvesta čuvarka prostora za čiščenje. V davnih časih, ko sem nekaj mesecev preživel v Kumarasvamijevem ašramu v južni Indiji, smo prav tako imeli krastačo v kopalnici. Torej vse kaže, da krastače ljubijo prostore s pravo duhovno energijo. Morda vam krastača hoče sporočiti: »Ostani v tem ašramu! Pod grdo zunanjostjo se skriva začarani princ. Ostani dovolj dolgo in ga boš odkril v sebi.«

Vlak, ki vozi v gorski Kandy, se je vil skozi tunele in čez utrjene strme bregove. Zares, izredno slikovita pokrajina. Tam daleč spodaj so vasi, zelena riževa polja, bujni gozdovi kokosovih palm in drugega tropskega drevja. V oddaljenih meglicah se kopajo gorski vrhovi.

V vsakem tunelu šrilanski otroci zaženejo vik in krik, ki gre predirno skozi ušesa. Otroška igra je tu pomemben del življenja vseh, tudi odraslih. Tu čutiš, da so odraslim otroci največja dragocenost, ki jim vsem daje smisel. Življenjska naglica se umiri, ko življenje steče v krogu med generacijami. Vse je že tu v tej prekrasni naravi, katere del so tudi vsa nam draga človeška bitja. Za katerimi oddaljenimi cilji bi se še naprezali? Raje podarímo smisel sedanjemu trenutku. In te lepote je tu obilo.

Šrilančani jemljejo budistično izročilo skrajno resno in ne veš, kdaj bi to že utegnilo prerasti v fanatizem. A večinoma so tudi te zgodbe zelo lepe in nedolžne. Osrednji tempelj v Kandyju v svojem osrčju čuva največjo budistično relikvijo: zob, ki ga je eden od bhikkhujev (Budovih učencev) ob Budovi upepelitvi izmaknil z grmade. Tu ne bom ponavljal vseh zgodb, ki so se spletle okoli tega zoba, zgodb, kako so se za ta zob borili kralji in kako je nastalo verovanje, da ima pravico vladati Šri Lanki le tisti, ki poseduje ta sveti zob. Tu težko opišem religiozni trans, ki vlada v templju ob urah, ko budisti lahko vidijo zlato posodo, ki menda hrani ta zob. Še manj znam opisati procesijo, ki jo priredijo vsako leto, ko ob največjem prazniku čudovito okrašeni sloni deset dni korakajo po mestu. Tisti najlepši slon pa na hrbtu v spet posebni posodi nosi to dragoceno relikvijo. Tega slona časti vsa Šri Lanka in o njem vemo povedati še več kot o bližnji poroki princa Williama in Kate Middleton …

Ah, sloni … to so tako inteligentne, tako pozorne živali. Danes me je v Centru slonje fundacije eden na hrbtu ponesel skozi pragozd. Mirno guganje, preudarni koraki, pozornost na jezdeca. Pred tabo plahutajo velika ušesa, rilec maha naokoli in ovohava gozdno rastlinje ob poti, ti pa plavaš visoko med pisanimi cvetovi na visokih vejah mogočnih dreves. Skorajda ne vidiš koščka zemlje, ki ne bi bil živo zelen. Vse raste, raste. Nazadnje se slon uleže v reko in ti dovoli, da ga umiješ in skrtačiš. Navežeta stik in potem ti mohan (gonič tega slona) dovoli, da se še enkrat usedeš na tisti veliki, prijazni črni hrbet. Pravzaprav ti to dovoli slon in potem se igrata tuširanje. Slon z velikim rilcem zajema vodo in škropi oba, izmenoma sebe in tebe. O, čudovito doživetje prijaznosti, ki presega zapiranje v govorico ene same vrste bitij.

Opazoval sem to plemenito bitje in izstopala je njegova preudarnost, previdnost pri vsakem koraku, natančno zavedanje vsakega giba. Budisti to lastnost duha imenujejo mindfulness, kar ni samo pozornost, temveč celovita prisotnost duha. Zakaj je slon dosegel to stopnjo razsvetljenja? Zato, ker je tako velik. Vsako napačno dejanje bi povzročilo veliko škodo. Če bi slonu spodrsnilo in bi padel, bi to za slona imelo neprimerno hujše posledice kot na primer za drobceno veverico, ki si lahko privošči celo padec z drevesa in je zato še ne bo konec.

Zdaj pa smo na vrsti mi, ljudje. Tudi mi smo skozi proces evolucije pridobili veliko moč. Iznašli smo nešteto nadvse izvirnih načinov, kako preživeti v nepredvidljivih vrtincih naravnih sil. Že naša največja iznajdba, jezik oziroma človeška govorica (ta nas je učlovečila) nam je dala možnost prefinjene komunikacije, da znamo sodelovati tudi v zelo kompleksnih situacijah. Če ta čudoviti jezik zlorabljamo (kot se to danes vse bolj dogaja na primer v svetu oglaševanja oziroma reklam, ki v nekaterih delih sveta že kar diktirajo tudi življenjske stile), potem se obnašamo kot pijan slon, ki je zašel v trgovino s porcelanom – če že uporabim to prispodobo. In če na primer rezultate znanstvenega raziskovanja zlorabimo za izdelovanje novih vrst orožij, smo kot slon, ki v tej trgovini podivja. Slon je prevelik, da bi si lahko privoščil podivjano nespamet, in tudi mi smo danes za kaj takega že preveliki. Zato je danes vrsta na nas, da dosežemo to tako dragoceno spoznanje o celoviti povezanosti sveta in o tisti mirni sreči, ki se prebuja v nas samih in je nikakor ne moremo izsiliti od zunanjega sveta. Sloni so naši učitelji.

Zdajle me lastnik cybercafeja opozarja, da je ura za zapiranje in zato se moram za nocoj posloviti. Želim vam lepe dneve, tudi tam v mrzli zimi.

 

 

Negombo (ob morski obali 20 km severno od Colomba), 18. 2. 2011

 

Iz Kandyja sem se z avtobusom odpeljal proti zahodni obali Lanke. Bil je običajen domač avtobus in odpeljal je, ko se je napolnil, a nekateri vstopajoči na vmesnih postajah so že morali stati. Prometna sredstva se tu stoprocentno izkoristijo, ker je gneča na cestah že tako in tako prevelika. Poleg mene sedi mamica z otrokom v naročju, v prehodu stojita dva šolarja, verjetno brat in sestra. Solidarno si delita slušalki (vsak ima v ušesu po eno), ko poslušata muziko na MP3. Zdaj ju ne povezuje le rodbinska vez, temveč tudi kabel. Tu se vse možnosti do kraja izkoristi in to ustvarja nove vezi solidarnosti.

Avtobus je pripeljal v Negombo, ki leži na zahodni obali Lanke, le kakih 10 km od mednarodnega letališča, kamor moram jutri zvečer. Ker je Negombo turistični kraj, je scena na ulicah in v lokalih popolnoma drugačna kot v notranjosti Lanke. Takoj začutim, da je tu nekaj narobe … Saj tudi v Kandyju so bili turisti, vendar bolj tisti, ki so se iz zanimanja za kulturo te dežele podali v njeno notranjost. Tu v Negombu pa čutim nekaj nezdravega. Prevladujejo turisti, ki so tu iz nekakšnega pohlepa po cenenem udobju in hrupnih užitkih ter jih Šri Lanka pravzaprav sploh ne zanima. Imajo pa denar in domačini jim znajo prodajati fasado Šri Lanke: v nešteto trgovinicah so povsod isti požegnani izdelki in draga evropska hrana v lokalih.

Morda je, vsaj deloma, scena tu ob obali drugačna od scene v notranjosti tudi zato, ker je ta obalni kraj skoraj v celoti katoliški (za razliko od večine Šri Lanke, ki je pretežno budistična) in so se domačini zato lažje oziroma bolje prilagodili pridobitniški miselnosti zahodnih turistov. Portugalci, ki so v 16. stoletju kolonizirali zahodno obalo Lanke, so se potrudili predvsem za versko spreobračanje. Kasnejši kolonizatorji Nizozemci in predvsem Angleži so dali prednost trgovini.

Tako sem se hitro spoprijateljil z družino, ki v neki koči ob obali prodaja sadje in prigrizke. Le pri njih sem lahko izvedel, kje lahko jem preprosto šrilansko hrano, ki je tudi desetkrat cenejša od tiste za turiste.

Domačini so večinoma pošteni, a opazen delež je takih, ki jih je medkulturni stik pahnil v zmedo, tako da zdaj prestopajo črto kulturne omike. Danes sem na obali opazoval enega takega fanta, ki je nadlegoval zahodna dekleta v bikinijih (Šrilančanke se kopajo kar v obleki, če sploh gredo v vodo). Dekleta so jasno pokazala, da hočejo mir, a fant je težil kar naprej: »Pa se ne boš sama sprehajala po obali, lahko ti spodrsne in padeš v mokro mivko, daj mi roko …« In tako naprej, vse dokler dekle ni zbežalo proč.

V guest-housu, kjer spim, v glavnem vidim le dva najstniška dečka, ki postorita za stvari v hotelčku, čeprav bi bilo bolje, da bi še malo hodila v šolo. Kaj neki počne lastnik hotela? Prikazal se je le enkrat, na kratko. Obeh dečkov ni nihče naučil, kje so meje. Kadar imata čas, tam v hotelski avli na ves glas gledata agresivne ameriške risanke (à la Rambo). Sredi noči me je prebudilo vztrajno trkanje na vrata sobe. »Excuse me, Sir, I shall take the DVD player, which is in your room …« Ali naj se na fantka jezim ali naj ga začnem učiti to, kar bi ga že prej moral njegov oče? Je njun oče morda lastnik tega hotelčka? Nimam pojma, vse je pomešano. Sodobni turizem pušča posledice tudi v tem smislu.

A na splošno (če odštejem tisti turistični del, ki je tu premočan, tako da je ravnovesje porušeno) je vzdušje med domačini prekrasno. Včeraj je bila poya, praznik polne lune. Vsak mesec ob polni luni je tu nacionalni praznik, dela prost dan. Ni tako slabo. Šri Lanka slovi kot država z največjim številom državnih praznikov v letu.

Na obalo so se z vsemi mogočimi prevoznimi sredstvi pripeljale številne družine. In zdaj si predstavljajte tale prizor: na kilometrski mivki ob pljuskajočem morju je vsaj tisoč temnih ljudi, kot v ogromnem mravljišču. Tu so predvsem družine z otroci in vsi, ne samo otroci, se neprenehoma igrajo. Predvsem otroci usmerjajo igro, ki ji sledijo tudi odrasli. Morda z žogami, morda malo skačejo v morje, morda samo topotajo po pesku, ali pa v visoko nebo spuščajo papirnate zmaje. Fantje se zberejo ob bobnih in prepevajo himnične mantre. Počasi se večeri, prikaže se polna luna (ki je razen mene pravzaprav nihče ne gleda), a igra še kar traja in traja. Jaz sem takoj za to, da tudi pri nas uvedemo praznik poya, dela prost dan. Taka reč bi neznansko pripomogla k ozdravitvi slovenske duše.

Ko se po obali vračam k »svoji« družini, grem mimo razkošnih hotelov. Sobe v njih so desetkrat dražje kot moja, a vendar tudi jaz za vsako noč plačam toliko, kolikor v enem mesecu zasluži 15-letni fant, ki v hotelih pospravlja sobe. Dela devet ur na dan, tudi ob nedeljah, vendar ima na mesec 6 dni prosto. Zasluži torej malo manj kot evro na dan. Socialne razlike so tu tako velike kot v Indiji.

Pred imenitnimi hoteli so v pravilni pravokotni mreži (5 krat 20 = 100) zasajene palme, med njimi pa so mize s svečami. K njim sedajo gostje, ki bodo večerjali. Seveda so tudi te mize razporejene v pravilno mrežo. Take slike poznam iz učbenikov kristalne strukture: palme so natrijevi atomi, mize pa so klorovi atomi v kristalu kuhinjske soli. So klorovi atomi veseli, ker so tako pravilno urejeni v svojih predalčkih? Raje se ozrem na drugo stran, kjer na obali vrvi od nemirnega življenja, od tekanja sem in tja, od veselega petja. Klorovi atomi pa so tako resni … verjetno razmišljajo o pomembnih nalogah, ko bodo po vrnitvi domov spet v središču izredno pomembnih finančnih ali ekonomskih odgovornosti. Ampak zakaj vsaj tu svojemu zanemarjenemu telesu ne privoščijo malo veselja? Vidim, da se v morju škropijo samo »ta črni«.

Pridem do »svoje družine«, ki me povabi na preprosto šrilansko večerjo, podobno večerjam v Indiji: riž in dahl (rumena leča) ter zelenjava. To je zame okusneje kot zamudno ugibanje labirintov na jedilnih listih tistih imenitnih kuhinj, ki na račun razvajenega okusa zanemarjajo prvinsko zdravje. 18-mesečna deklica sedi na mivkastih tleh koče in s še nerodnimi prsti zajema iz kovinske posodice. Nazadnje posodico povezne naokrog, da se riž z zelenjavo usuje po tleh. Nobenemu na pade na pamet, da bi jo zato po prstkih, tako kot se je pri nas delalo še nedavno. Tu ni nobene besede očitka, samo en-dva-tri pometemo in gremo dalje.

 

 

Negombo, 19. 2. 2011

 

Vedno znova in vse bolj ugotavljam, da je pisanje o medkulturnih odnosih izredno zahtevna in kompleksna tema. Jasno, stvari ne morejo biti črno-bele. Če to misel apliciram na odnose med domačini in turisti tukaj v Negombu, je očitno, da vsi »ta črni« niso beli in vsi »ta beli« niso črni. Povsod po svetu so dobre in slabe lastnosti dokaj enakomerno razporejene med ljudmi, problem pa nastopi v interpretaciji.

Torej, niso vsi ta črni beli. Pisal sem že o nadlegovalcih na plaži in zdaj, ko sem tu že tretji dan, to zame ni več turistična folklora, temveč nekaj zelo motečega. Hočeš biti malo sam in čisto preprosto gledati valove morja, ob tem meditirati, razmišljati in sanjariti, a glej, tu je že kdo s svojim: »You are coming from?« Za tem uvodnim vprašanjem pa seveda že tiči neka strategija, da te bo tip zvlekel v svoj svet drobnega biznisa. Kot da bi me to zanimalo.

Danes mi je eden kar naprej težil, da me bo peljal s katamaranom na odprto morje, čeprav sem mu stokrat zagotovil, da sem na obalne sipine prišel samo čisto preprosto plavat in da me zdaj ne zanima dvourno jadranje s tradicionalno barko. Ne, med koralami sem plaval že včeraj. Bi šel pogledat razbitine nasedle ladje? Ne hvala, tisti 10-metrski ladijski motor, ki kot edini preostanek velike ladje zdaj štrli iz morja v podobi ogromne surrealistične čeri ali spomenika brodolomcem, sem si tudi že dodobra ogledal. Lepo prosim, hvala.

Lovil me je na vseh koncih, zniževal ceno, jamral o tem, kako že trinajst dni ni dobil na vožnjo nobenega turista in kako njegova družina doma čaka, da bo prinesel domov kak denar. Verjamem mu, a meni danes res ni bilo do jadranja, ker se želim umiriti pred vsemi letališči, ki me čakajo v naslednjih 24 urah. Tako sem možakarju nazadnje podaril tisoč rupij (7 evrov, kar je tu enodnevni zaslužek učitelja), samo da mi je nehal težiti. Bilo mu je nekoliko nerodno, ker je moja gesta izpadla, kot da mu dajem miloščino (kar je pravzaprav res), in to je njegov moški ponos težko prenesel. Ampak res nisem vedel, kaj drugega naj naredim. Naj zbežim stran? Saj to sem naredil večkrat, pa me je nekje spet zahaklal in težil naprej.

Ali pa skupina otrok, ki so bili najprej prav prisrčni. Po tistih uvodnih frazah You are coming from? in What is your name? so se z mano hoteli igrati, a kaj hitro so postali predrzni. Ne da bi kaj vprašali, so vzeli mojo plastenko z vodo, si jo najprej še dostojno zlivali v usta, potem so se s to vodo škropili in nazadnje že prazno plastenko kot žogo brcali po plaži. In na koncu so brezbrižno stekli proč, ne da bi rekli adijo. Jaz pa tja daleč v grmovje po plastenko, da jo lepo spravim v smeti. Od kod to pomanjkanje osnovne omike? Opažam, da se take reči ne dogajajo med domačini (na primer med udeleženci poye), temveč samo na medkulturni relaciji. Spremembe, ki jih vnašamo v njihovo kulturo, sprožajo tudi pri njih neobvladane vzgibe razuzdanega slona. Res, toliko se moramo še naučiti o sobivanju v tem našem tako pestrem svetu.

Za nekatera premalo obzirna dejanja ne morem kriviti ravno domačinov, kajti vsi skupaj smo na isti ladji in vsi smo odgovorni za globalno neravnovesje v našem blagostanju. Stoletja kolonialnih kultur so pustila boleče posledice, ki se morda še dolgo ne bodo zacelile. Te preproste ljudi sili v skubljenje turistov podzavestna želja, da bi se ta nesorazmerja izravnala. Včeraj sem pisal, koliko zasluži fant v hotelu. Ob takih podatkih na Zahodu večkrat slišim cinične pripombe: »Toda oni ne znajo delati, oni so leni in zato so sami krivi za svojo revščino.« Ne, to preprosto ni res. Veliko sem potoval po Aziji in povsod sem videl, da so pridni prav tako kakor mi, samo da ne razmišljajo in ne delujejo tako linearno. Bolj so odprti do vseh možnosti, bolj potrpežljivo znajo čakati na pravo priložnost. Prihodnja stoletja so prav tako njihova kakor naša. Ustvarjali jih bomo skupaj.

Čez tri ure se odpeljem na letališče in moram še malo urediti stvari za na pot. S toplim južnim vetrom pozdravljam vse vas in pozdravljam tebe, Šri Lanka, srečni otok – tudi če se vsi tega ne zavedamo, ker hlastamo za iluzijami. Duša celotne Zemlje bo prej ali slej vse postavila na pravo mesto.