Zgodba iz JLA
Mladina, 29. 7. 2002

 

Dobil sem poziv za vojsko. Prva stvar, na katero sem pomislil, je bila: »Dobro, sprejmem to, da grem zdaj v vojsko, mogoče bom po nekem čudežu celo dober vojak, ampak eno stvar si prisežem: iskren bom do sebe, tak bom, kakršen sem.« Ne pristajam na pranje možganov in na maličenje človeka z nasiljem. Četudi morda še ne vem, kdo sem, bom to poskušal odkriti, do dna bom ostal zvest samemu sebi, ne glede na to, kakšen pritisk bodo izvajali nad menoj. Vojaški način razmišljanja se mi upira do dna duše.in  prepričan sem, da je na ta način nemogoče reševati kakršnekoli probleme – niti problemov obrambe ne, saj so na primer partizani še kako iskreno delovali iz svojih lastnih spoznanj in notranje moči. Edini način, da se nesmiselni umetni prisili lahko upreš, je notranja moč duše, tista prvinska moč duše. Torej v nekem smislu gandhijevska pot. In če sem hotel v tem uspeti, mi je bilo jasno, da ne smem sprejemati nobenih kompromisov, nobenih malih ugodnosti, nobenih kupčij. Lahko se izkaže, da jaz pač res nisem za to okolje in če bi se hotel v tem siliti in delovati proti sebi, bi me to gotovo zlomilo.

Nam, ki smo z ljubljanske kulturne scene odhajali v vojsko, nam, ki smo se zapisali ljubezni in nenasilju, je pravzaprav bila že tedaj povsem jasna resnična narava JLA, tega železnega megastroja, ki uničuje vse človeško. Kot da bi slutili, kaj se bo dogajalo čez 15 let. Našo subkulturo (hipijevsko ali kakorkoli bi jo že imenovali), ki se je razvijala v notranje odprti atmosferi sedemdesetih let, smo solidarno gojili. V razvpitem Šumiju smo si na primer izmenjavali naše izkušnje o JLA. Vsakdo, ki je predčasno in nezlomljen prišel ven, je takoj zavil poročat v Šumi, kjer so se pletle razburljive zgodbe. In vedno znova smo spoznali, da gre le za to, ali imaš pogum, srčnost in moč, da celo v okolju vojske ostaneš notranje resničen. Ne, tu ni bilo prostora za nobene kupčije – niti za sebično željo, da bi iz tistega stroja prišel ven. Želje samo zameglijo jasnino človeške resničnosti, o kateri se je prav v najtežji situaciji treba nenehno samoizpraševati.

Ko sem tisti večer šel proti Šumiju, že na poti tja srečam prijatelja, Tomaža Pengova. Ugotoviva, da sva ta dan oba dobila poziv, on za Našice, jaz za Tuzlo, in se malo za šalo, malo zares domeniva, da prideva čez en mesec v Šumi poročat o najinih junaštvih.

Ker torej nisem hotel pristati na nobeno kupčijo, sem se odločil, da v vojsko ne bom prišel točno tisti dan, kot piše na listku, ampak kakšen dan kasneje. Že na vlaku, ko sem se peljal proti Tuzli, sem čutil ogromen črn mlinski kamen, ki se je kot zlovešč pokrov spuščal name in me hotel prekriti, streti. Neznosno breme agresivne inštitucije je postajalo vse večje in težje. V Vinkovcih sem moral prestopiti. Medtem, ko sem čakal na drugi vlak, sem se sprehajal ob postaji. Začel sem nabirati rože, ki so rasle ob progi. V tem sem čutil neko pozitivno energijo in ne glede na to, v kakšno temo sedaj grem, bom ostal glasnik upanja in počel bom to, v kar verjamem. V vagonu sem držal šopek rož v rokah in ga zamaknjeno duhal, tako da nihče ni pomislil, da grem v vojsko, ampak  k punci na obisk. Ko smo prišli v Tuzlo, sem se napotil proti vojašnici. Ves čas sem duhal tisti šopek rož. Ko sem se približal vhodu, sem čutil, kakor da prihajam v teman hodnik. Zavedal sem se, da je sedaj važen vsak moj korak, a to ni pravzaprav nič posebnega, če bom le uspel ostati avtentičen. Čim bi začel preveč razmišljati, bi se lahko takoj v kaj zapletel, torej čim manj razmišljaj in samo z dejanji pokaži na to, kar resnično si.

Vojaki pri vhodu so me prijazno sprejeli in mi naročili, naj počakam skupaj z ostalo skupino. Čredna miselnost mi je bila vedno tuja, zato sem se umaknil na travnik, zamaknjeno duhal šopek rož in občasno še kakšno dodal. Čez čas je prišel oficir in me začel spraševati: »Kaj pa je s teboj, kaj pa ti tukaj delaš, kaj pa misliš z temi rožami?« »Nič, to sem prinesel kot znamenje miru, prijateljstva in ljubezni.« Malo debelo je pogledal  in rekel: »Dobro je, daj ti sedaj to cvetje meni.« »Seveda, z veseljem vam ga podarim, a lepo prosim, postavite ga v vazo, da ne uvene in da bi ga lahko videlo čim več ljudi!« In resnično sem se z vojaki hotel pogovarjati o občečloveški ljubezni, harmoniji in miru.

Potem so me ostrigli, oblekli in dobil sem vojaško opremo. Prepustil sem se tretmanu, ničemur se nisem hotel upirati, naj kar oni poskrbijo zame, saj končno so me tudi oni sem poklicali.

Za hip so me izpustili z oči in ob ograji sem zagledal cvetoč travnik. Takoj sem odtaval tja in začel nabirati rože. Naredil sem šopek in ga podaril prvemu vojaku, ki je prišel mimo. V glavnem sem ves čas sledil pozitivni energiji, okoli sebe pa sem ves čas čutil močno negativno energijo, ki je sevala od nezadovoljnih vojakov.

Ko so nas silili neskončno dolgo stati v vrsti, se mi je čakanje zdelo absurdno in čutil sem okoli sebe tisto vojaško temo, pa sem se ozrl naokoli in zagledal drevo, ki se mi je zdelo tako prijazno, naravno toplo, in  začutil sem, kako me vabi k sebi v svojo krošnjo, pa sem splezal nanj. Takoj, ko so to zagledali, so me začeli vabiti dol. Res, bili so zelo prijazni z mano – kot da bi mi ponujali bonbončke. »Pridi dol, saj ti ne bo treba stati v vrsti, lahko se boš usedel v travo in počel svoje stvari.« A tudi če mi ne bi vsega tega ponujali, bi šel dol, saj sem čutil nekakšno odgovornost do tistih vojakov, ki so osebno kontaktirali z menoj in so bili prijazni, zato sem se jim vedno odzval. Čim pa sem začutil ton ukaza, se nisem hotel odzvati. Zjutraj pri jutranji telovadbi sem nekaj časa sodeloval, potem pa se mi je telo uprlo. »Za prvu vježbu u početni stav! Jedan, dva, tri, četiri …« Nekaj časa sem telovadil, potem pa sem začel čutiti, kako smo le koleščki v neki mašini, vsi delamo čisto enako, ampak saj svet ne deluje tako, saj še ptice selivke, ki jih čaka po več tisoč kilometrov poti in morajo biti silno disciplinirane, imajo neke procedure v tem letenju, stalno se menjavajo, vse to se nekako preliva in to je čisto nekaj drugega kot ta naša monolitna telovadba. Tako sem potem po par minutah te telovadbe začel teči naokoli v krogih in osmicah. Tekal sem okoli dreves in po travnikih in sproščujoče krilil z rokami kot ptica. To sem počel z posebnim občutkom svobode, kar pa seveda sploh ni šlo skupaj z monotonim korakanjem vojakov. Tudi ko sem se trudil korakati, mi to ni šlo najbolje od nog in kaj hitro sem odšel pod kakšno drevo ter začel meditirati.

To se je dogajalo vedno bolj pogosto. Višek vsega pa je nastopil, ko so nam razdelili orožje in nam spustili slovesen govor o tem, da je puška za vojaka največja čast, ponos in sreča. Dobil sem puško, a sem jo že po petih minutah zadolžitve prislonil k drevesu in splezal gor v krošnjo, povprašat ptice, kako je na drugi strani bodeče žice. To pa je bilo za oficirje že preveč. To je bil višek žalitve, žalitev svetinje. A kljub temu z menoj ni bil nihče agresiven, saj sem izžareval ljubečo prijaznost do vseh in mi nihče ni mogel nič žalega. Ravno nasprotno, pridobival sem si vedno več prijateljev. To pa je oficirje najbolj iritiralo, v ničemer jim nisem kljuboval, z  vsemi sem sodeloval, le v vojaško mašinerijo me niso mogli ujeti.

Obupani so me povprašali, če morda igram kak inštrument. Dali so mi neko kitaro, da bi zase vendarle našel kaj sprejemljivega in morda celo kulturno osrečeval vojake. Tega sem se lotil z vso vnemo. Najprej je prišel na vrsto Dylanov »Blowin’ in the wind«. Soba je povsem utihnila, s takim žarom sem šel v svoje mirovno poslanstvo. Potem je bil čas za »The times they are a changin’«. Vojaki so začutili, da se dogaja nekaj odrešujočega in so globlje zadihali. A tedaj je nekaterim oficirjem že kliknilo, kaj pravzaprav pôjem in obzirno so mi vzeli kitaro iz rok. Tako se je moje delo v kulturni sekciji hitro končalo.

S svojimi dejanji sem vse bolj padal ven iz sistema. V hodniku dormitorija nas je pozdravljal večmetrski napis »JNA – REČ KOJA SVE DIVI I ODUŠEVLJAVA!« To je bilo prvo, kar si zjutraj uzrl, ko so te vrgli iz postelje. A jaz sem v vojaški način razmišljanja prinašal nekaj drugega, nekaj, česar so se navzven bali in po čemer so na skrivnem hrepeneli – tem bolj, ker sem vsakega, ki se je hotel pogovarjati z mano, prepričal o tem, da je pod jekleno lupino nekaj bolj dragocenega. Zapreti me niso mogli, saj sem s človeško prijaznostjo vsakega oficirja takoj razorožil. Dva elementa, ki sta mi pomagala preživeti že v težkih situacijah dotedanjega življenja, namreč uporništvo nasilju in zunanja prijaznost, sta se spet povezala v neverjetno močno kombinacijo.

V nedeljo, ko smo imeli prosto in je vsakdo lahko počel, kar je hotel, sem se usedel pod neko drevo in meditiral. Tokrat mi je bilo to dovoljeno in poleg mene se je usedel moj desetar, ki je bil znan po tem, da je bil najbolj zoprn in zafrustriran starešina. Hotel je vedeti, kaj je z menoj narobe. Povedal sem mu, da se ves čas trudim, da bi bil dober vojak, a da ne vem, kako naj to dosežem. Ne gre mi in ne gre, pa če se še tako trudim. Ne vem, kakšna so ta pravila, po katerih si drugi predstavljajo, da bom postal dober vojak, naj me naučijo teh pravil. Saj smo vendar vsi ljudje in rad bi se tudi od njega nekaj naučil. Začel mi je razlagati o vojaški miselnosti, jaz pa sem mu čisto človeško odgovarjal in čez pol ure je desetar padel v jok. Razlagal mi je o svojem nesrečnem otroštvu in kako je pristal v vojski, na koncu pa se je opravičil in odšel. Potem so mi poslali nekega inženirja iz Slovenije, upajoč da sva sorodni duši in da bi me morda on prepariral. Lahko sva se pogovarjala o čemerkoli, le o vojski ni šlo. Podobno je bilo tudi z vsemi ostalimi. Tako sem počasi začel postajati nevaren za okolico. In počasi sem imel tudi jaz že vsega dovolj – začel sem ugotavljati, da jaz res nisem tip za vojsko.

Tako so mi šestega dne zvečer naročili, da moram naslednje jutro vstati pred četrto, ker bom odšel na pregled v vojaško bolnico. Dodelili so mi spremljevalca in me odpeljali v Sarajevo, na »nervno odeljenje« bolnice. Tam so me obdržali na opazovanju. Po vseh dogodkih v vojašnici sem bil že zelo utrujen, zato mi je bilo bivanje v bolnici pravo olajšanje. Lahko sem marsikaj v miru premislil. Po enem dnevu počitka sem se že kar dobro počutil in začel sem nekaj zapisovati. S tem sem bil tako zaposlen, da se sploh nisem odzival na okolico. Vsi okoli mene so bili nervozni in se prekladali sem ter tja, meni pa sploh ni bilo dolgčas, saj sem bil zaposlen s svojim kreativnim delom. Lahko bi rekel, da smo živeli v vzporednih svetovih.

Čez nekaj dni pa so me poklicali na pogovor h glavnemu psihiatru. Tudi ta se je trudil biti prijazen. Pred seboj je imel dva papirja: moj vpoklic v vojsko in diplomo z univerze. Spraševal me je o otroštvu, če sem imel kakšne probleme, o šoli in študiju. Nečesa pa ni mogel razumeti. Glede na to, da sem kot študent imel dobre ocene, kako je potem mogoče, da sem kljub temu kot absolvent kar par let vlekel do diplome. Odgovoril sem mu seveda po resnici, da sem hotel najprej diplomirati iz svoje teme, veliko časa sem porabil za eksperimente, ki sem jih tudi sam pripravil (od teorije do potrebne opreme) – a tudi ko sem imel že zaključke na papirju, še vedno nisem mogel dobiti mentorja. Tako sem moral diplomo delati še enkrat, z bolj klasično temo. Psihiatra je tu začelo zanimati: »Kakšna je bila ta tvoja tema?« Začel sem mu  odkrivati detajle moje učne poti, o tem, kako sem se poglabljal v probleme fizike. Pri tem pa sem pazil, da bi me psihiater le nekako razumel, saj je bilo to dokaj mučno že na fakulteti, kjer sem se v glavnem ukvarjal s sintropijo in je to predstavljalo večjo težo mojega dela kot sam formalni študij. Oblikoval sem se skozi svojo nenavadno učno pot in nisem več mogel sprejeti ponujane vloge kimajočega učenčka. Moje teme so se učitelji na moč izogibali, ker jih je neprijetno postavljala v svet, o katerem še niso razmišljali. Zavoljo lastnih pogledov in raziskovanj sem torej imel veliko problemov, ogromno sem moral študirati, a mi ni bilo nikoli žal, kajti skozi to sem se največ naučil in se tudi osebno izoblikoval. A psihiater še vedno ni odnehal: »Kakšna je bila konkretno tvoja tema?« Najprej sem temu psihiatru rekel: »Veste, mogoče o tem raje ne bi govoril.« Ampak potem sem pa prvič po vseh teh dneh vojske  pomislil, da je pa stvar res že tako daleč, da bi dejansko blefiral, če bi se hotel delati nekako normalnega. Naj torej stvari pridejo na dan, sem si mislil. Navsezadnje pa sem v vsem tem zaslutil tudi svojo priložnost. Vojaškega cirkusa sem imel že pošteno dosti, tudi meni je že postalo jasno, da res ne spadam v kasarno. Treba je bilo le še najti elegantno diplomatsko formulo za pot ven. In tu se je ponujala kar sama od sebe. Z odgovorom sem torej še malo okleval, da je psihiatra začelo še bolj zanimati, kaj neki je bila ta moja nora tema, ki me je stala toliko časa. »Veste, ne bi rad, da bi to, o čemer bi vam sedaj govoril, pravili komu drugemu naokrog.« Psihiatru so se kar zasvetile oči: »Ne, ne, sploh ne, lahko si prepričan, da bo to ostalo med nama!« Nisem mu hotel omenjati entropije, ker zelo malo ljudi ve, kaj je to, temveč sem mu rekel: »Veste, delal sem perpetuum mobile. Ampak ne tisti mehanski, tako neumen nisem. Delal sem tisti drugi, termodinamski perpetuum mobile. V tega verjamem, tega se da uresničiti …«

V tistem hipu pa se je psihiater kar sprostil, sedaj pa je dobil ključ, sedaj mu je bilo vse jasno! Pred seboj ima čudaka, ki je obseden z noro mislijo o perpetuum mobilu. In res je to, namreč ljudje, ki delajo perpetuum mobile, so nekakšni mistiki, ki so v stiku s kozmično energijo, ki jo bodo nekega dne udomačili in pripeljali na zemljo, da bo služila v dobrobit človeštvu in bo ta energija popolnoma spremenila civilizacijo. Jaz pa sem sedaj glasnik teh skrivnostnih energij. In tukaj ima sedaj človeka, ki je tako zapisan tej nori ideji, da samo o tem razmišlja in je totalni sanjač. Psihiater me tedaj že ni več poslušal. Našel je svoj ključ. Zamrmral je pomirjujoče: »Ja, dragi moj, upam, da ti bo uspelo, narediti perpetuum mobile«, medtem pa se je že usedel za pisalni stroj in nekaj tipkal.

Nazadnje ga je tiščala samo še ena stvar. »Daj, razloži mi to. Od dneva, ko si prišel v vojsko, kaj se je pravzaprav dogajalo? Tukaj imam napisano vse mogoče, da si nabiral rožice, plezal po drevesih, se pogovarjal s ptiči, kaj je vse to, jaz tega ne morem razumeti.« »Ja, sem rekel, hotel sem biti dober vojak, hotel sem izpolniti ukaz, ampak potem sem vedno začutil nekakšno silo, ki je bila močnejša od mene in me je potegnila v naravo, v svetlobo, k energijam, ki jih v naravi čutim in sem moral slediti tej sili, nisem se mogel upirati.« Tedaj je poskusil še zadnje: »Povej, če te zdaj pošljemo nazaj v kasarno, ali to pomeni, da boš spet nabiral rože in plezal na drevesa?« »Iskreno povedano, na to vam ne morem odgovoriti, ker zdaj nisem tam, a čim bi bil tam, bi videl, kaj bi se zgodilo. Verjetno pa bi se nadaljevalo tam, kjer se je končalo, preden sem prišel sem.«

»Ah, seveda, seveda« in tipkal je naprej. Sedaj je imel jasno sliko. Neke energije, neke kozmične sile, perpetuum mobile … in tipka kar naprej: shizoidna ličnost in tako dalje. Vstal je izza mize, stopil k meni, mi dal roko in rekel: »Poslali te bomo domov, ker smo prepričani, da boš v civilu veliko koristnejši kot pa v vojski.« Dopisal je še: in sedaj nazaj v vojašnico, kjer naj počakam na potrjene dokumente, potem pa spremljevalca, ki me bo spremil domov.

Osvobojen vojske v mirnodobnem času.

Ko sem prišel nazaj v vojašnico, so me vsi navdušeno sprejeli, spraševali so me, kako je bilo, trepljali so me po ramenih, ti si najboljši, ti si najpametnejši, dobro si to naredil. Vodja kulturne sekcije mi je zaupal: »Naši skupini so naložili, naj o tebi napišemo poročilo za bolnico. In smo se potrudili, da smo tja not napletli čimveč norih zgodbic, tako da bi vsaj ti prišel iz vojske, če že nam ni uspelo.« In skoraj vsi so še rekli: »Tudi jaz bi rad to naredil, ampak nisem imel poguma.« Še celo nekateri oficirji so si želeli to izreči, čeprav so modro molčali. Vem, da je moja meteorska pot skozi vojsko vse zaznamovala, jim dala misliti. Imeli so me radi in mi pomagali, da sem vsaj jaz prišel ven iz tistega absurda. Zelo sem jim hvaležen za to.

V vojašnici sem ostal še nekaj dni, dokler niso prišli potrjeni papirji, potem pa so me takoj v spremstvu enega vojaka poslali domov. Vsi vojaki moje enote in celo oficirji so me pospremili do kapije. Spomnim se živčnosti nekaterih oficirjev: Vleklo jih je za mano v svobodo, a se tega niso upali pokazati, zato so pri kapiji taktično zaukazali umik svojih enot.

Po prihodu domov sem šel takoj »poročat« v Šumi in tam objel Tomaža, ki se je vrnil isti dan kot jaz. Čez nekaj tednov pa sem prejel prijateljsko pismo od vojakov moje bivše enote: Tečni desetar se je povsem spremenil, postal je sočutno človeško bitje.