Bil je le en trenutek,
ko sem te prvič zagledala,
in vedela sem, kaj me čaka.
Tedaj sem se preživljala s petjem po trgih, polnih poletja,
in po stopnicah ob reki.
Povedala sem ti, da sem sirota,
izgubila sem starše.
Nisem živela v preteklosti,
vedela sem, kaj me čaka na svetu.
Oči so se mi odprle.
Veš, o sreči nisem nikoli veliko razmišljala,
a pripravila sem ji prostor ob sebi, če pride.
Čeprav je nisem poznala.
Bil je to tisti prvi trenutek, ko si se me dotaknil
kakor ptica v letu.
Šla sem za tabo, da bi dobila še en poljub,
a ti si izginil.
Tako čudno, saj si bil vendar pri meni!
Poletje je mimo
in jaz še vedno ne vem, ali so moje sanje resničnost.
Zapustila sem ulice
in trge, polne kričanja,
in tudi cvetje ob reki.
Iščem te po cestah vse naše dežele,
oči so že polne prahu,
morda sem zašla, a neki glas mi pravi, naj vztrajam.
Iščem tvojo pravo podobo,
v njej sem se mogoče zmotíla.
Kaj je tisto, kar me tako vleče naprej
in kar mi bo ostalo še po razočaranju s tabo?
(1981)