London, 7. 9. 2003

Takole, vračam se s Škotske, tako kot na poti tja sem zdaj spet na londonskem letališču Gatwick, kjer je internet pošastno drag, zato tole zdaj pišem kar nekako v istem transu kot tista internetna pisma iz Indije, kjer sem vseskozi trepetal, kdaj bo zmanjkalo elektrike. Upam lahko samo, da zaradi naglice kvaliteta tega pisanja ne bo pretirano padla.

Sprehodi po velikih mednarodnih letališčih so zanimivi, saj tam srečaš koncentrat globalizacije in potem o njej lahko razmišljaš. Čudovita omama teh globaliziranih letališč in hkrati taka iluzija! Na videz ti ponujajo življenje v raju, zares pa je seveda vse precej drugače. Moje popotovanje se je začelo pred enim tednom približno prav na tem letališču in zdaj se vračam. Živo se spomnim, kako sem tu kupil in bral najnovejšo ameriško knjigo Weapons of mass deception, ki piše o tem, kako čudovita sredstva zavajanja javnosti je iznašla sodobna družba (knjiga sicer govori predvsem o Bushovi politiki), in kako sem od časa do časa poškilil čez knjigo na vse tiste čudovite reklame v čakalniških halah: o tem, kako kraljevsko potuješ s to ali ono letalsko družbo, kako kraljevsko dvigneš denar v tej ali oni banki, kako kraljevsko se spočiješ v nekem hotelu zraven letališča … A tudi jaz sem bil v svojem elementu (pa ne tistih vsiljenih užitkov, s katerimi te hočejo manipulirati): knjiga in okolje sta se zlila v skupno sporočilo. In sem se zavedel, da je vse to čudovito okolje ravno tako mass deception. Zdajle sedim za kraljevskim računalnikom, ampak presneto moram paziti, da mi ne bo zmanjkalo kovancev oziroma da jih bom ves čas dovolj pridno metal v režo. Aleš Debeljak je nekje napisal (Temno nebo Amerike): V tej (zahodni) družbi imaš samo dve možni poti: ali se vzpenjaš gor v špico ali pa padeš ven (in spiš pod mostom). Moral bom del pozornosti nameniti denarju in se zato ne bom mogel res predati pisanju. To »kraljevsko« življenje je tako površno, tako prazno, eno samo veliko poziranje za tiste nezrele tipe, ki temu še nasedajo. Se morda čutijo izpolnjene, pomembne, realizirane … ? Kako otročji je na primer manekenski tip, ki se na tistem velikem osvetljenem plakatu preteguje v bazenu luksuznega hotela, ali pa oni drugi uspešno samozadovoljni poslovnež v fotelju business class-a ne vem že katere letalske družbe.

Stvari na Zahodu so tako dodelane v smislu čim večje učinkovitosti, da skoraj ni več prostora za dušo sámo. Ali pa še raje: za to ni časa. neki Rus je rekel: »Zahod je ena mašina …« Čutimo se izpraznjene, zato tem laže nasedamo reklamam, ki nam z manipulativno preračunanimi forami obljubljajo izpolnitev te slabo ozaveščene praznine v naših srcih. Vendar gremo v povsem napačni smeri, če mislimo, da bomo srečo našli v imidžu o lastni pomembnosti, v umetno sproženem zadovoljevanju novih in novih potreb. Kako jasne in preproste so te iste stvari, če jih pogledaš iz povsem druge smeri (to je bolj »vzhodni pogled«): sreča je izvorna narava našega bivanja, zato jo zreš od znotraj v stiku z izvorno tišino, ne pa skozi hrupne oblike pojavnega sveta. A za umevanje te navidezne »praznine« si je treba vzeti čas pa duhovno dozoreti, da si sposoben prenašati breme neopisljive resničnosti. Ko takole v Londonu gledam angleške poslovneže, se mi včasih zdi, da smo v Sloveniji lahko kar srečni, saj še vedno vsaj malo čutimo dih tiste velike neopisljive skrivnosti, ki je ne moreš prodajati v obliki izdelanih form. Ali ni največja dragocenost ravno tista brezoblična in brezčasna jasnina zavesti, iz katere se oblike šele rojevajo? V njej je vsa potencialnost manifestiranega sveta in hkrati vsa notranja svoboda duhá.

A potem sem odletel na dalnji sever Škotske, na Orkneysko otočje v Severnem morju, na znanstveni festival, ki je tam vsako leto. Dvakrat sem prestopil in zadnje prevozno sredstvo je bilo že majhno letalce na propelerje. Sprejeli so me prijazno kot starega prijatelja, resnično veseli, da sem se spet vrnil. Čez nekaj dni sem imel predavanje o biopolju, magnetnih vozlih in takih rečeh, in tam so me predstavili kot nekoga, ki je tam že takorekoč domačin (nearly an Orcadian). In res srečujem toliko znanih obrazov, in vsi mi prijateljsko pripovedujejo, kaj se je zgodilo v zadnjem letu, in poznam že toliko lepih kotičkov, da se res počutim, da sem tam že takorekoč doma. Zasluge za vse to pa ima seveda predvsem Howie Firth, njihov rojak in direktor festivala, ki ga vsi zelo cenijo in se je pred leti zaljubil v Slovenijo – tako da je tudi mene »spravil« sem.

Torej, imeli smo festival in si prezračili glave. To pomeni, da smo razpravljali v tisti izjemno »sveži« oceanski klimi Orkneyskih otokov, v odmaknjeni divjini daleč gor na severu sredi Severnega morja, daleč stran od londonskih businessmanov in velikih angleških podjetij. Od vsega tega smo bili zelo zelo daleč, tako da nas niso več mogli ujeti klišeji sodobne znanstvene scene. In se seveda takoj zaveš, da je to najbolj normalni način dela in razmišljanja, ter da samo na naših inštitutih (pa verjetno ne samo v Sloveniji) igramo te naše igre in se pri tem delamo resne. Navzven hočemo biti videni kot »odgovorni znanstveniki«, s tem pa si skoraj popolnoma zablokiramo resnični ustvarjalni polet, saj že naprej mislimo na to, komu bomo všeč in komu ne, kaj bomo lahko »prodali« in česa ne, zganjamo avtocenzuro in reduciramo svoje delo na niz rutinsko preverjenih korakov, ki jih hočemo strokovno utemeljiti … A to delamo tako previdno in komformistično, s takim strahom pred drugačnostjo, da to, kar nazadnje sproduciramo, ni vredno kaj prida. Kreativni proces je namreč nekaj povsem drugega. Nismo sposobni odpreti kakih svežih pogledov in se dotakniti resničnih vprašanj, nismo sposobni biti resnično svobodni – notranja svoboda pa je pogoj za kreativnost. Kaj se torej dogaja? Znanost se je tako institucionalizirala in postala plačani del establishmenta, da smo pozabili na nujno prisotnost in pristnost človeške izkušnje. Hočemo biti strogo znanstveni, zares pa se vse bolj dogaja ravno nasprotno: potrditev ali diskreditacija pomembnejših idej se ne zgodi na osnovi znanstvenih argumentov, temveč na povsem drugi osnovi: zelo vpliva strah pred novim in neznanim, pripetost na  to, kaj je zdaj moderno in kaj ni, pa še to, koga poznaš in kateremu krogu pripadaš itd. Nezavedno, ki je vsekakor zelo pomemben del našega življenja in ki ga uradna znanost v želji po »objektivizaciji« še vedno zanika, se zato tem bolj prikrade v naše delo pri zadnjih vratih – tokrat v obliki strahov, neozaveščenih mitov in tako dalje.

Nekajkrat sem se v teh dneh pogovarjal s fizikom Brian-om Josephson-om, ki je pred 40 leti še kot študent iznašel tiste genialne »supraprevodne Josephsonove spoje«, zelo pomembne tudi zato, ker so lep primer širine obzorij, ki jih odpira kvantna fizika, če le razmišljaš vsaj malo kreativno. Brian sicer ni zelo zgovoren, večkrat sem moral kaj tako rekoč vleči iz njega. Zasanjano je kaj zamomljal, vendar odgovoril korektno, potem pa se zameditiral na neki svoj poseben način, začel govoriti o Zenu itd. Njegova žena je bolj zgovorna in vsi skupaj smo le našli nek skupni jezik – še posebno ob viskiju. Včeraj smo tudi šli skupaj gledat oranžni planet Mars, ki je zdaj tako blizu, kot menda ni bil že 60.000 let. Ko sem se z njim pogovarjal (z Brianom, ne z Marsom), sem pomislil tudi: kaj je na Josephsonu tako drugače kot na povprečnem fiziku, recimo nekom na našem Štefanu? Zakaj je na primer Josephson dobil tisto tako razvpito Nobelovo nagrado, naš Blinc na primer pa ne (čeprav bi jo gotovo zelo zelo rad)? Mislim, da ravno zato, ker Brian ni obseden od misli na nobelovo. Globoko »navaden« človek je, ustvarja iz notranje človeške radovednosti, odprtosti v skrivnost, ki nas presega. Blinc pa je obseden od nezrele želje po slavi in da bi bil v centru pozornosti.

Ta čudovita izkušnja znastvene radovednosti me je spremljala vsak dan. Ker je bila letos na festivalu gužva in so goste tlačili skupaj, sem poskrbel, da so me dali v sobo skupaj z Mitjo Perušem. O, lepo sva se ujela, še posebno na tistih dolgih sprehodih po čudoviti orkneyski naravi. Še zdaj živo vidim Mitjo, kako se je vsake toliko časa ustavil in se za dolgo zazrl v širno daljavo, potem pa spet navdušeno krilil z rokami in nadaljeval pripoved o svojih originalnih rešitvah kvantne holografije. Seveda sem tudi jaz šel v podobno meditacijo, da bi spregledal, kako nazorno lahko te rešitve opišejo kvantne sisteme kot živa bitja. In žal spet ni slučajno, da znanstveni baroni pri nas v Sloveniji Mitjo popolnoma ignorirajo, čeprav je zunaj svetovno priznan. Vendar časi se spreminjajo in vse bolj delujemo v dinamičnih ustvarjalnih mrežah, na katere baroni iz svojih togih foteljev pač ne morejo več imeti velikega vpliva. Kaj jim bo še ostalo, ko bodo stari (saj so že!) in jim bodo iluzije o samopomembnosti odpadle kot zrela lupina?

Letos je Howie na Orkneyski znanstveni festival potegnil kar 9 ljudi iz Slovenije in lepo mi je pri duši, če pomislim, da jih je večino spoznal preko mene, tako da sem vsaj malo pomagal drugim spregovoriti v svetu. A začelo se je pred veliko leti, ko je bil Edvard Kobal, zdaj predsednik Slovenske znanstvene fundacije, še študent in je na Orkneyih navezal prve stike s Howiejem, Howie pozneje z mano in tako je to šlo naprej.

Festival se je po enem tednu končal, vsi so rekli: »Še en čudovit in uspešen festival!« in potem smo šli na izlet z ladjico na neki manjši otoček tam zraven. Tako lep je, da se sezujem in potem ves otoček prehodim bos, po kamenjih, travah in bodečih cvetlicah. Hočem čutiti tla z nogami, hočem biti kot gramofonska igla, ki sledi prikriti melodiji reliefa. Vreme letos je bilo čudovito – širina oceana, sonce in svežina oblačkov, ki so tu pa tam priplavali z Atlantskega oceana. Na tistem otočku so včasih, pred davnimi stoletji, živeli menihi, a zdaj so tam le razvaline nekdanjega samostana in včasih ovce. Vedno pa je tam ogromno morskih ptičev, ki delajo vratolomne spuste iz gnezd v visokih klifih, potem pa spet jadrajo nad penečimi valovi, ki se zaganjajo v skale. Če bi padel čez rob tja dol, ti ni več pomoči – ob skalah bi te morje strlo.

Greš malo naprej, prideš do sipin. Vmes so v plitvem morju tudi večje ploščate skale. Te skale imajo na vrhu naložene še druge, temnejše, podolgovate skale. Ali pa so to morda hlodi, ki jih je tja gor naplavilo morje? Potem vidiš, da se te »skale« premikajo in naenkrat ti je jasno, da si vsenaokrog obdan s tjulnji. Kar kakih 50 jih je bilo včeraj okoli mene! Ta inteligentna bitja te motrijo z nedolžnim pogledom, radovedno obračajo za tabo glavo, ki je na moč podobna zvesti pasji glavi, in ko začneš žvižgati improvizirano pesmico, plavajo za tabo, ker jih glasba očara (seveda plavajo le tisti, ki so že v vodi, kajti onim na skalah se na da zlesti dol). Res čudovit prizor. Čutiš, kako si z njimi povezan preko glasbe in tudi telepatsko. Za kaj takega moraš iti na samotne otoke, tu na daljnem severu moraš imeti prijatelje, da te peljejo na prave samotne kraje. O tjulnjih je tukaj toliko mitov, povezanost med tjulnji in ljudmi je bila vedno močna. Orkneyska mitologija pozna morska bitja, ki se imenujejo selkies: to so tjulnji, ki so za nekaj časa privzeli človeško podobo.

Torej, selkica prisanja z dalnjega oceana (tjulnji plavajo tudi tisoče kilometrov daleč ven na odprto morje), brez težav najde skalo, kjer je že večkrat imela mladiče (tjulnji se najbrž orientirajo po podvodnem reliefu), odloži tjulnjo kožo in se spremeni v čudovito mladenko, da ima otroke s pogumnim ribičem … To je tista prava povezanost ljudi z morjem. Ali pri naši obsedenosti s 45 km obale poznamo kaj takega?

Ampak nekateri ti bodo porekli, da se vsa najgloblja esenca Škotske skriva v viskiju: brez viskija vendar ne moreš doživeti Škotske! Tisti, ki pozna Škotsko in viski, ve, da je kar nekaj res na tej izjavi. Nemogoče je spoznati Škotsko, ne da bi se potopil v njihov whisky. V njem se raztopi kruta zimska klima, iz njega vzcveti prešerni humor in pogumne sanje o moči duha, ki premaga zimo. Ampak škotski viski ni to, kar se prodaja pri nas v trgovinah. Če bi kakemu Škotu rekel, da poznaš dobre viskije, na primer Johnny Walker in tako naprej, bi se ti smejali nekako tako, kot če bi nam kak tujec rekel, da pozna dobra slovenska vina, saj je že poskusil namizno vino En starček. Ne, pravi viskiji ostanejo v avtohtonem okolju, so tako nerazdružljivi del Škotske, da se lahko pijejo samo tam.

V njem se je združila njihova pokrajina in morska obala, njihove vode, šota, ječmen, bakreni kotlički, njihova gostoljubnost, ko te vabijo v svoje tople domove. Tam daleč na severu ne bi nikoli pustili nekoga umreti zunaj na mrazu. In tudi brez viskija ne gre. Hotel sem od blizu pogledati to folklorno čudo: šel sem torej kar naravnost v destilerijo, da bi še malo bolje doumel ta zlati čar omamne skrivnosti. Končno sem se podučil, kako se pravilno pije viski (prej so mi priporočali vse mogoče variante – nekateri skupaj z vodo, drugi z ledom, tretji brez vode …). Torej, menda je pravilno, da v kozarec viskija kaneš kake tri kaplice vode, da v viskiju sproži drobno turbulenco, in ta turbulenca spravi aromo dolgoletnega uležavanja v hrastovih sodih na dan. Tedaj viski vzbrsti, vzcveti, začutiš kako se odpre, in potem ga lahko srkaš – ampak samo v pravi družbi in ob pravih priložnostih. Te pa so tukaj seveda vsak dan. Škotje znajo spiti vsak dan tričetrt litra najboljšega viskija, dan za dnem! In potem vprašaš tiste v destileriji: »Ker je tale dvanajstletni viski po 43 £ za liter, tale 18-letni po 65 £, tale 25-letni po 160 £ in tale 40-letni po 990 £, je gotovo pomembna razlika v kvaliteti?« In te pogledajo s tako nedolžnim pogledom kot tjulnji ter iskreno in pomembno prikimajo: »Most definitely!« Splača se zbrati 990 funtov za tole flašo!  Škoti že vejo. Pa tudi zviti znajo biti in dobro prodajati svoje skrivnosti. Baje so Japonci hoteli Škotom ukrasti znanje o pridobivanju viskija, pa jim ni uspelo – zataknilo se je pri vodi, ki na Japonskem ni bila povsem prava. Samo na določenih lokacijah v bližnji ali širši okolici Elgina je voda prava in tamkajšnje viskarije so zato brez konkurence. Pa tudi prava šota je pomembna (z njo dimijo vzkaljeni ječmen, preden gre v zapleten postopek fermentacije), pa menda majhen skrivnostni dodatek bakru v tistih slavnih kotličkih za destilacijo, in menda sta za pravo aromo orkneyskega viskija nadvse pomembni tudi dve mački, ki sicer veselo lovita miši po kupih kalečega ječmena, vendar baje brez njune duhovne vibracije viski ne bi bil povsem pravi. Ja, oni že vejo, in iz tega znajo narediti dobro zgodbo in tudi dober biznis.

Ko smo nekega večera pred guest-house-om, kjer sem stanoval, spet spili malo dobrega viskija (čeprav ne ravno tistega za 990 funtov), se poslovili in sem potem še dolgo sam gledal zvezde na nebu, pride iz hiše gostitelj John, skupaj z mano dolgo gleda zvezde, nenadoma pa pokaže proti severnemu obzorju: polarni sij. Pravkar se je začelo in ne veva, kako daleč se bo razvilo to noč. A uživajva pogled, ki nama je dan. Nebo pleše nad širnim oceanom.