ORFEJ :
Tu je stara, tisočletna oljka,
njena koža je zamolkla.
Z zvitim deblom, z vsako vejo
srka vase zvezdno prejo.
V trdnih skalah je spoznanje,
koreninam domovanje.
Mogočna zemlje tok zajame,
da pet mož jo komaj objame.
Ko toploto v jedru ustvarja,
se z jasnim nebom pogovarja.
✶
S hrbtom h grčam se naslonim,
k ušesu liro si prislonim.
Prijazna je ta stara oljka,
njena koža je zamolkla.
Zaupam v vsakem ji oziru,
me varuje v tisočletnem miru.
Prisluškujem z njo v tišini,
čuj – veter poje tam v višini.
In tam daleč je valov bučanje
in ptic zanosno ščebetanje.
✶
Ko v soncu tu ves svet počiva,
vame glasba se izliva.
Vse, kar dihaš, vse, kar ljubiš,
v tem zvoku je božanski čudež.
Zdaj se veter v liro ujel je,
še med strunami zapel je.
Zvok se širi po poljani,
zvok se širi med vodámi.
Ne vem, od kod ta pesem izvira,
ki zdaj moje prste ubira.
✶
Odmev nad vročim dnem trepeče,
budi spomine, nekdaj speče.
Evridika, ljubezen moja,
razdajana in samosvoja!
Bila si sen, ko sva spala,
glej, tu bo najina obala.
Ko vdihnem, vem: zrak isti dihaš,
v tišini isti svet prepihaš.
Glasba pleše, kot ti je živa,
z dušo tvojo se preliva.
✶
Z liro v naročju vstanem,
k tebi pot pod noge vzamem.
Ko bos po morskem produ brodim,
si pesem kamenčkov sposodim.
Prod šepeta mi, vabi k sebi,
žgečka me z zgodbami o tebi.
Vsak kamenček pripoveduje,
a dvom po tebi se sprašuje:
Evridika, nek znak mi daj,
Evridika, le kje si zdaj?
✶
Dolgo je bila tišina,
moj duh pozornost in jasnina.
Tišina, ki je tudi tvoja,
v njej združena sva brez pokoja.
Daljnim sapam prisluškujem,
z zvoki lire ves potujem
preko oceanov, mest,
prečešem širno mrežo cest:
Evridika, nek znak mi daj,
Evridika, le kje si zdaj?
EVRIDIKA :
Dolgo, dolgo sem molčala,
utripom vsem prisluškovala.
Potopljena v temini,
pod koreninami v globini.
Korenin laski so peresa
v oboku svetega drevesa.
Morda to najina je oljka,
njena koža je zamolkla.
Slišim njo, kot srce moje,
ko mi v globinah zemlje poje.
✶
Korenince trepetajo,
me spoznajo, šepetajo.
Vem, da vse drevo se trese
v jasne, sončne, vroče plese.
Z njim in s tabo bi plesala,
se življenja radovala,
v lasé si vtikala bi cvetje,
naj pomlad bo in poletje –
a tu pod zemljo sem ujeta,
kot da bi bila prekleta.
✶
Uroki zbrani vseh stoletij,
uroki daljnih tisočletij,
so v hladnem Hadu me držali,
izbrisali, zaznamovali.
Ves čas sem morala molčati,
gospodarjem se predati,
upati na tisto malo,
da dobila bom pohvalo.
A vse sem videla z očmi,
s šestim čutom tu v temi.
✶
V svetlobnih nitkah pod zvezdámi
slišim pesem med gorami.
Saj vem, da ves svet z mano poje,
podarjeno mi je oboje:
Toplina, ki jo daje Zemlja,
jasnina, v času utrip življenja.
Srce je polno, mirno diham,
s tabo nočni svet prepiham.
Vem, da blizu si, Orfej,
oglasi se, kje si, povej!
ORFEJ :
Moral sem se umiriti,
se ustaviti in odpočiti.
Ob morju sedel sem na skale,
valov daljave so bučale.
Tu so pesmi iz daljnih krajev,
od tisočerih običajev,
pozdravi z Neba, spevi Zemlje,
ples premen, ki so življenje.
A za vsakim valom je tišina,
v vdihih je noči jasnina.
✶
Zemljo z nogami poslušam,
s prsti spanje trav okušam,
pod svodom neba sem na samem,
ko staro oljko spet objamem.
Zdaj pojejo nje korenine,
prinašajo mi vest globine,
srebrnih korenin zvenenje,
v njem tvoj glas slišim, to šumenje,
Evridika, je tvoja kri,
ki v gluhi noči zdaj kriči!
✶
Če se globoko k tebi stegnem,
rotitvam tvojim ne pobegnem.
A kako naj te za roko primem,
da s tabo se navzgor odrinem,
saj tudi mene so uroki
držali v vseh junakov zmoti,
da v temi te ne smem prijeti,
da k tebi se ne smem ozreti.
Vprašanje, če si še pri izviru,
me pušča v dvomih in nemiru.
✶
Bogovi so mi sporočili,
da smem pomagati ti v sili,
da smem te iz temnih jam peljati,
da smem te spet v življenje dati –
a le, če pot bom k zvezdam ubiral,
in nič nazaj se k tebi oziral,
ko hódila boš po hodnikih
za mano v svet, in po prvih stikih
s svetlobo Sonca šelé te objamem,
šelé tedaj te v srce vzamem.
EVRIDIKA :
Ne boj se, ostajam pri izviru,
v tišini tej, v tem nočnem miru.
Ta mesečina se pretaka
skoz listje vej, in bilka vsaka
vesti o zvezdah mi sporoča,
o tem, da zemlja je pojoča,
kako se zora v dan prebuja –
kako zdaj vstajam, ko je nuja!
S svetlobo prvo te uzrem
in rada bi ti šla v objem.
✶
Dani se, zdaj postajam vidna,
v tem novem s tabo sem previdna.
Saj čujem še odmev urokov,
skoz čase do neba obokov,
ki ponavljajo te stare fraze,
da si bomo izvolili obraze,
ki nas popeljejo v svetlobo –
ne verjamem v izmišljeno podobo.
Saj vsakega srca utrip
izvir svetlobe je vsak hip!
✶
Preveč je tu še prevar, neznanja
in oblastnikom pritrjevanja.
Ne potrebujem gospodarja,
ljubezni utelešeni Vratarja,
junaka, ki mi ne zaupa,
ne potrebujem tega strupa!
Saj moja pesem se razliva
iz čutnih por, je večno živa.
Dani se, zdaj postajam vidna,
v spoznanju sva oba previdna.
✶
Orfej, me čutiš v vsakem dihu,
me sprejmeš na sveta prepihu?
Bila sem dolgo zakopana,
izbrisana, zaznamovana,
a moja pesem je prežela
vso zemljo, v nedrje jo vzela.
Zdaj tisoč bitij z mano pleše,
v smehu svetle iskre kreše,
iz razpok odpira se mi plan,
iz Hada stopam v svetli dan.
✶
V temí me nisi smel objeti
in niti k meni dol se ozreti.
A ko v tišini me poslušaš,
sem vedela, da mi zaupaš.
Glasba naju je rešila
na poti, ko bilá je sila.
Si mojo pesem prepoznal,
ob meni stopal, se podal
trdnó, brez dvomov v najin stik,
v svet vidnega, v teles dotik.
✶
Zdaj že ubežala sva urokom,
čez mrzli Stiks prišla k otokom,
kjer v produ otroci se igrajo,
kjer kamni zgodbe šepetajo,
kjer plivkajo valovi pesem
v ta svet, ki je postal preresen.
Zdaj sva ob oljki razpuščena,
hvaležna, srečna, prerojena –
in pôjem in je močan moj glas,
in tu je moj in tvoj obraz.
(2012)