Ko berem, pesem
razširi se, pomêni
nimajo roba.
Pomlad v Kjotu!
V daljni deželi te ziblje
najin cvetni sen.
Cvetovi v vodi,
odsev čistega neba:
skrivnost začetka.
Besneč ocean –
prek temnih oblakov srebri ga
mirni sij ščipa.
V negib utrujen
po raztrganem času
padam v temni gozd.
Ta noč je gosta.
Srce prediha čase.
Vzdržiš tišino.
Zgubljene čase
ti prežari lepota:
ljubezen trka.
Družbe smeh glasan
skoz brajdo gleda luna –
modrost vesolja.
Opoj poletja:
črička najbolj se zaveš,
ko srečen utihne.