Martina Zwitter Detela

★

Seveda sem bila pri Osvobodilni fronti. Zanje sem sicer delala tudi v kemijskem laboratoriju Prve gimnazije v Ljubljani. Poskušali smo razviti časovno programiran detonator za partizanske diverzante. Predvsem pa sem bila pri Obveščevalni sekciji OF. V Ljubljani pravzaprav obveščevalci nismo imeli tako veliko dela, ker je bila povsod OF in je bil teren relativno varen, tisti najvišji pri OF, ki so bili bolj izpostavljeni, pa so bili dobro »pokriti« s posebno zaščito.

Ko sem kot obveščevalka po Ljubljani prenašala tajna sporočila, sem jih vedno najprej zapisala v prikriti obliki. Pri tem sem iznašla svoj lastni način šifriranja. Na gimnaziji sem učila kemijo in sem tako nosila domov izračune učencev o masnih razmerjih kemičnih komponent, da jih doma pregledam in popravim. K tem papirjem pa sem priložila še svoje liste: črke tajnih sporočil sem spremenila v številke, pisala sem eno vrstico pod drugo, in na koncu sem vsa števila pravilno seštela, tako da se je to videlo kot lep kemijski izračun. Tako se mi ni bilo treba bati pred kako nepričakovano kontrolo.

Na koncu januarja 1945 so me domobranci aretirali in zaprli. Ovadbi je botrovala neznanska bedarija. Na Prvi gimnaziji, kjer sem učila kemijo, je učil nemščino sin pisatelja Preglja. Pokazalo se je, da je bil šibkega značaja. Ko so najprej zaprli samo njega, v zaporu ni dobil cigaret. Da bi le prišel do njih, nas je izdal vse po vrsti, pač tiste, ki smo bili skupaj z njim organizirani v isti celici OF in je zanje vedel. Zavoljo njegovih cigaret bi morda lahko nastradalo deset ljudi, a na srečo so jih zaprli nekaj manj, ker jih je kar nekaj od tistih izdanih že bilo na varnem pri partizanih.

V tistem času je bila Ljubljana seveda vklenjena v bodečo žico. V mestu so gospodarili domobranci. Bili smo zaprti, a v zaporu smo upali na skorajšnji konec vojne in na osvoboditev. V zaporu je bilo nekaj fantov, ki so se jih domobranci neznansko bali, namreč bali so se tega, da ti domnevni obveščevalci OF morda preveč vejo o tem, kaj so domobranci počeli med vojno. In tam je bilo par deklet, ki so tudi preveč vedela. To je bila torej skupina obveščevalcev OF, ki so jih domobranci imeli najbolj na piki. Vrhovna oblast so bili seveda Nemci, ampak v zaporih so imeli vso oblast domobranci in so tam izvrševali naloge. Samo enkrat na teden je prišel neki nemški oficir pogledat, če je vse v redu, in mi smo se mu takrat morali pokazati.

★

Pretepli so me čisto na začetku, ko so me zaprli. Pa mi niti niso povedali, zakaj so me pretepli. Vsa praktična oblast v zaporu, skupaj s pretepanjem, je bila v domobranskih rokah. Pretepala sta me dva mlada fanta in enemu od njiju sem se zasmilila. Ko sem se na pol onesvestila, je vprašal tistega drugega: »Ali je nisva pretepla preveč?« Oni drugi pa je odgovoril: »To že Bog tako hoče!« Pri tem pretepanju se je videlo, da me niso smeli pretepsti do smrti – to jim je prepovedovala krščanska vera. Vse drugo pa jim je bilo dovoljeno.

S tem v zvezi bi hotela povedati tudi tole: Vsi, ki delajo za policijo, pravzaprav prav nič ne dosežejo s pretepanjem ali s kakršnim koli drugačnim mučenjem – ker čudno, jaz se ne spominjam, da bi takrat sploh čutila kako bolečino. Torej, čisto zaman je, če kdor koli hoče kaj doseči s pretepanjem, kajti brž ko je nekdo pretepen, postane tako močan, da ne čuti nobene bolečine več. Vse pretepanje je torej zastonj. Če te pretepajo, postaneš bolj odporen, močnejši, in bolečina ne pride do tebe. Čutiš samo še neznanski odpor. To bi torej morali upoštevati vsi tisti, ki še danes po svetu pretepajo in s tem hočejo nekaj doseči, zares pa ne dosežejo ničesar. Ko sem nekoč prej brala Gogoljevo povest Taras Buljba, nisem mogla razumeti in verjeti, da so ljudje v zgodbi lahko prenašali tako pretepanje, kot je tam opisano. Ko pa sem to doživela tudi sama, sem spoznala, da sem postala močna in mi pretepanje ni moglo do živega. Torej se zdaj ne spomnim, da bi me takrat kaj bolelo.

Nekateri zaprti fantje so obupno prosili, naj jih nehajo mučiti. Ne vem, ali je bilo pri njih kaj drugače, ali so bili morda bolj občutljivi, ali so mučitelji z njimi počeli kaj drugega … ne vem, zakaj so mučenje prenašali tako težko. Vsekakor je bilo pretresljivo poslušati njihove prošnje, naj se neha z mučenjem. Če so tisti reveži že bili zapisani smrti – zakaj jih je bilo poleg tega treba še mučiti?

Ko so me domobranci torej pošteno pretepli, so kot kristjani morali poskrbeti, da ne bi umrla, in so me po pretepanju poslali na zdravljenje v zaporsko ambulanto. Dovoljeno mi je bilo, da sem svoje perilo poslala domov, a meni je bilo hudo, da bo moja mama videla kri na mojem perilu in bi jo to prizadelo. Vendar sem perilo vseeno poslala domov. Tudi drugim zapornicam je bilo to dovoljeno. Ni šlo drugače; in ne vem, kako so prenašale naše matere, ko so dobivale iz zaporov krvavo perilo svojih otrok.

V ambulanti sem bila nekaj časa, dokler nisem prišla k sebi. Potem so me poslali nazaj med druge jetnice. Tam smo s tovarišicami vsak večer v strahu čakale, koga bodo za tisti večer poklicali na zasliševanje in pretepanje. Končno so me, s še eno tovarišico, zaprli v samico v kleti pod zemljo. Tu sva čemeli in pričakovali konec vojne.

★

Pa vendar, vojna se je bližala koncu. Iztekal se je april, vstalo in rastlo je upanje na mir, na konec vojne. Ljubljana, vklenjena med bodečo žico, se je pripravljala, čakala na prihod partizanov. Pred svojim koncem pa so domobranci skušali še hitro pomesti za seboj.

Zaprli so me januarja, ven sem prišla na koncu vojne, maja. Česa od ozračja v zaporu se izrazito spomnim? Čim bolj se je bližal konec vojne in čim bliže Ljubljani so prihajali partizani, tem bolj prestrašeni so postajali naši stražarji, domobranci. Postajali so bolj preplašeni kot mi. Vsi prestrašeni so hodili spraševat nas, zapornice: »Kaj bo?« in »Kaj bi?«

To je bil čas, ko so bili vodilni od domobrancev že daleč čez mejo »na varnem«, tu pa so pustili svoje nebogljene podrejene, naj se znajdejo, kot vejo in znajo, pa še vedno pripravljeni, da grejo v boj za njihovo zmago. Ti reveži so morali, kako paradoksalno, spraševati nas zapornike, kaj se bo zgodilo. No, mi smo vsega tega klanja imeli že več kot preveč in bi vse skupaj, tudi njih, najraje spustili na svobodo, pa naj se rešujejo, kakor se vejo in znajo. Našim stražarjem bi takrat radi rekli, da naj vse tiste zapore odpro in nas spustijo ven, pa se rešijo še sami pred tem, kar jih utegne čakati potem.

Malo pozneje so se izkazale za prazne naše misli na tako zaželeno spravo. Spomnim se časa poldrugo leto prej, ko je kapitulirala Italija. Takrat so se partizani in Italijani lepo razšli, naj gredo vsak po svoje in naj se rešijo vsak na svoje. (In bi se Italijani takrat tudi rešili, če ne bi takoj potem prišli Nemci, ki so jih takoj pobrali za svojo vojsko. A to je že druga zgodba.)

Glede na to, kar smo vedeli o kapitulaciji Italije, smo torej upali, da se bo tudi zdaj zgodilo kaj podobnega. Prihajalo mi je na misel: Z našimi stražarji bi se lahko dogovorili. Odprli bi nam zapore in vsi skupaj bi zbežali, se poskrili in se skupaj rešili. Pa ni šlo: mesto je bilo tako zastraženo, v domobranskem vodstvu so imeli svoje načrte in spodnji so ubogali. Še so imeli svojo vojsko in nad nas se je zgrnila vsa naša nesreča.

Spominjam se nekega filma o jelenih, o tem, kako sta se dva stepla za samice, dokler eden od njiju ne spozna, da je slabši in lepo v miru odide. Tako med živalmi. In še se spominjam, kako so nas v zaporu pretepali, pa tistih pretepačev to ni kaj veselilo. So pač morali pretepati. Tako med ljudmi.

Takrat smo pač upali, da bodo domobranci odvrgli orožje in se s tem izognili moriji. Eni in drugi, ujetniki in njih stražarji, smo čakali, da nas tisti »ta višji« rešijo morije, čakali smo na neke dekrete od onih čez mejo, ne vedoč, da so bili ti že zdavnaj nekje daleč. Čakali smo na ukaz, da se orožje odvrže, pa tega nismo dočakali.

Šele kasneje se je izvedelo za žalostno resnico. Od daleč, morda s poti v Argentino, so prihajali ukazi, naj domobranci še vedno ohranjajo svoje čete, da bi zaveznikom lahko ponudili to vojsko v boj proti komunistom. Na srečo pa se takrat ni dalo kar tako zlahka in na hitro preobrniti prepričanja zaveznikov. Kaj vse je še bilo skrito tam zadaj, ne vem, a ljudje ne bi prenesli, da bi zavezniki kar naenkrat postali naši sovražniki – vsaj takrat še ne. Domobranci so zaradi preračunljivih navodil svojega pobeglega vodstva torej do konca vztrajali na svojih mestih, vse dokler tisti, ki pravzaprav niso bili nič krivi, niso plačali usodne neumnosti svojega vrha.

Če bi mi vedeli to, česar takrat še nismo vedeli, bi stražarjem rekli, naj orožje odvržejo in naj se pomešajo med ljudi zunaj na cestah. A domobranci so bili tako zagrizeno prepričani v svoje »sveto« početje, da se česa takega pri njih pravzaprav ne bi dalo doseči. Svojo bogaboječo poslušnost so ti reveži, ti dezinformirani preprosti ljudje na koncu zelo drago plačali, medtem ko so njihovi najvišji že bili v Argentini ali kje daleč drugod, sami zase odrešeni hude morije, ki je drugim niso prihranili.

★

Prišli so zadnji dnevi vojne. Večino zaprtih moških so domobranci že pobili, zlasti tiste, ki so vedeli največ – predvsem obveščevalce Osvobodilne fronte. Povedati je treba, da so bila v OF razna dela zelo razdeljena, kajti le tako je bilo lahko poskrbljeno za potrebno konspiracijo. Obveščevalci iz OF v ilegali so bili najbolj ločeni od večine ostalih. Vsaka skupina je imela svoje določeno delo, določene skupine so na primer skrbele za otroke tistih, ki so morali zaradi svoje varnosti imeti čim manj stikov. (Nekateri od teh otrok so v letih vojne tako vzljubili svoje domnevne »starše«, da po koncu vojne niso hoteli nazaj k svojim pravim staršem – še ena tragedija, posledica vojne.)

To so bili torej obveščevalci in s temi redkobesedneži sem se srečavala v zaporu. Spominjam se jih, zgodilo se je, da so se zaporniki in zapornice iz samic srečali na hodniku. Med njimi sta bila tudi moj nekdanji sošolec iz zadnjih letnikov gimnazije Kraigher in pa Mesesnel, profesor za umetnostno zgodovino na Univerzi.  V zaporih smo se večkrat srečali, zlasti ob umivanju. Še so me zadnjič tiho pozdravili. Kraigher tako še zadnjič od daleč, zdaj se mi zdi, kot da je bilo slovo, preden so ga ubili. Takrat nisem mogla odgovoriti, ker je bilo vse zastraženo. Ženske smo jo odnesle malo bolje.

Iz tistih domobranskih kleti sva se tedaj rešili samo dve ženski, ne vem, na čigavo prošnjo. Mama mi je kasneje pripovedovala, kako je vsa zaskrbljena iskala rešitev zame in hodila prosit zame. Pomoč ji je obljubil edino neki duhovnik, ki je poznal našo družino, saj je pred vojno učil verouk na klasični gimnaziji, tam pa je učil tudi moj brat Fran Zwitter in sta se z učiteljem verouka menda kar razumela. Ta duhovnik se je zgražal nad svinjarijami, ki so jih počenjali domobranski fantje, ki jih je bil on nekoč celo učil. Moji mami je obljubil, da bo poskusil nekaj ukreniti. Ne vem, kaj se je zgodilo, a dejstvo je, da me v zaporu niso ubili tako kot mnoge druge.

Ne vem pa, kdo je zaukazal tisto domobransko divjanje na predvečer osvoboditve. V kleti zapora se je začel strašen ples, kričanje in zmerjanje in grožnje, udarci, vmes pa mile prošnje, naj vendar nehajo. Vse to je tako čudno odmevalo v tistih globokih kleteh in tisto noč napolnilo z grozo. Spominjam se naših stražarjev kot čisto normalne ljudi – le kdo jih je znal spremeniti v tiste grozne zveri?

Drugo jutro pa sam mir. Menda so ponoči vse tiste pretepene moške nekje pobili. Po tisti krvavi noči so naju dve ženski iz kletnih samic preselili navzgor med ostale zapornice.

★

Vojna je šla h koncu. Naši čuvarji niso vedeli, kaj bi z nami. Zadnje dni vojne so nas ženske poslali proti Dolenjski, proti Ribnici. Na poti tja so nas v zmedi že nekako osvobodili in nekaj nas potem za en dan spet zaprli v nekak hlev tam pri Velikih Laščah, tudi mene. Partizani so bili vse bliže, niso pa še prišli do Ljubljane. Takrat je bilo vse zmešano in domobranci niso vedeli, kaj naj počno z nami. Ne vem, kam so poslali zaprte fante, kolikor jih niso že pobili.

Nekaj časa sploh ni bilo jasno, kaj je … slišalo se je neko streljanje, tako da je še zadnje dni vojne nekaj sozapornic bilo ustreljenih. Za večino pa se je končalo srečno, na koncu smo le prišle ven. To je bilo v Ribnici. V zapuščenem mestu, ki se je zdelo kot mesto duhov, smo poiskale, kje bomo prenočile. A zelo hitro smo šle naprej proti Ljubljani, morda še tisti večer, morda zjutraj, ne spomnim se dobro.

V Ribnici smo torej lahko šle po svoje, a na poti proti Ljubljani smo se pri Turjaku ustavile, ker smo slišale še neko oddaljeno streljanje v smeri proti Ljubljani in da so torej v območju Ljubljane še domobranci. Pod Svetim Ahacem smo prosile neko kmetico, če lahko pri njej počakamo, da partizani pridejo v Ljubljano. Imela je svojega moža zaprtega na Rabu. Pomagale smo ji saditi fižol in grabiti listje, vmes pa smo s svojimi koši za listje oprezale in čakale, da partizani pridejo mimo in do Ljubljane. Spodaj se je videla cesta proti Ljubljani. Ko so se po njej začeli pomikati prvi partizani, smo hitro odvrgle grablje in koše ter šle za partizani proti Ljubljani, tako da se od prijazne kmetice še posloviti nismo utegnile.

Pot proti Ljubljani je bila nenavadna. Povsod so nas pozdravljale srečne ženske in dekleta, a pogosto tudi z žalostnimi vzdihi: »Moj pa ne bo prišel nazaj.« Pot je bila posuta s cvetjem, a vmes toliko žalosti, ko so se ljudje spominjali vseh, ki so jih izgubili.

Ena od nas, ki je bila tudi zaprta skupaj z mano, je bila sestra žene pesnika Župančiča, poročena z nekim inženirjem z Jesenic. Me druge smo takrat že vedele, da je njen edini sin padel pri partizanih, a se ji tega še nismo upale povedati, saj ta vest še ni bila potrjena in smo zato raje molčale. Spominjam se je: stala je tam na bregu nad potjo ter spraševala in spraševala partizane na poti, če kaj vedo o njenem sinu. Pa ni bilo dgovora. Skupaj smo šle do Grubarjevega prekopa in potem je ona šla domov na svoje. Ne vem, kako je tisti dan prenesla, ko je zvedela, kako je njen edini sin padel pri partizanih. Na eni strani toliko sreče, a na drugi strani toliko smrti, za katere se je izvedelo tiste dni.

Cesta v Ljubljano je bila še vsa nastlana s cvetjem, ki je že venelo. Povsod pozdravi, poljubi in jok. »Srečno, tovarišica, srečno – moja hčerka pa se ne bo vrnila.«

V mesecih, ko sem bila zaprta, nazadnje nisem več hotela jesti, saj sem si mislila: »Če bi me spet začeli mučiti, je bolje, da čim prej obnemorem in omedlim.« Zato sem na koncu vojne bila suha kot še nikoli v življenju, a vendarle nisem nikoli hodila tako láhko kot takrat v osvobojeno Ljubljano. Kdor ni tega sam skusil, ne more razumeti nepopisne sreče, ko po ujetništvu prideš na svobodo.

Doma me je pričakala mama. Za sprejem partizanov se je lepo oblekla, mene pa ni bilo domov obenem z drugimi tovarišicami. Vsa prestrašena ni vedela, kaj se je z nami godilo na poti domov, pač pa je slišala o nekih pobojih nekje na Dolenjskem.

No, končno sem le prišla. Vsedla sem se na zaboj za premog, ki smo ga takrat imeli ob starem štedilniku, tam, kjer so me nekdaj aretirali in odpeljali. Tam sem sedela, poslušala domače in bila tako zelo srečna.

★

 

Po maminem nareku in deloma po njenih lastnih zapiskih zapisal sin Andrej, novembra 2006.