Dan se prebuja in tvoje oči se svetijo v soncu. Globina sveta, ki se zrcali v njih, je neskončna, pa ne po velikosti, ki je tako ne moreš nikoli izmeriti, temveč po nežni drobnosti, ki jo čutimo v srcu. Vsaka malenkost je morda odločilna. Ritem vesolja naju postavlja v dejavnost, cesta poje pred nama in beli okrogli kamni pod tvojimi bosimi koraki vedo, da prebivaš.
Tudi danes morava priti še daleč. Hodiva, a ljubezen naju je ujela na mestu, kjer sva, in nama dala moč, da gre ves svet, sam od sebe, skozi naju. Duša zveni v ritmu življenja. Srebrni oblaki, ožarjeni z jutranjim sijem, se igrajo na nebu in temne smreke na obzorju potrpežljivo hrepenijo po noči, da bodo v svojih vrhovih prenočile ovčice oblakov, ko se bo nebo spustilo na zemljo.
Ali se še spominjaš potovanja skozi brezodmevne prostore brez časa? Približala si se Zemlji, ljubezen te je pritegnila vase in z njenim poljubom na čelu si se zbudila. Hkrati s tabo se je rodil tudi čas. Začela si živeti, dobila si korenino telesa.
Zato je čas tvoj. Ni nama treba hiteti, saj je ljubezen izvir najinega lastnega časa. Ljudje, ki se nikoli niso srečali, se ljubijo v naglici, saj se stalno lovijo in marsikaj opravijo s silo. A zares nima ljubezen ne začetka ne konca, in ni ne moja ne tvoja in tudi ne od vseh ali le nekaterih. Neskončna je, in za spoznavanje delčka na tebi, enega samega prsta mogoče, bi lahko potreboval celo življenje. A to ni prst, spoznaval bi tebe, vesolje v tebi pa prav tako neznansko presega tvoje ime. Zato bova natančna, da ne bi zgrešila pravega načina: z ostajanjem na začetku se pride najdalje.
Dan se prebuja in tvoje oči se svetijo v soncu. Harfe vetra pojejo v drevju, globina sveta je neskončna. Čas izvira v najinih srcih in danes morava priti še daleč.
(za Mojco, 1986)