Le malo spominov me veže na zgodnja otroška leta. Drobni utrinki, raztreseni po globini zavesti. Dragoceni so mi ti spominski utrinki, saj je vsak zase čarobni ključ, ki odpira vrata v formativno vzdušje mojih najzgodnejših let.
Pa vendar … nepovezani so med sabo. Nobene celotne zgodbe ne pričarajo, temveč samo vzdušje neke osamljene minute ali zgolj nekega trenutka. Tu pa hočem zapisati spomine na neko daljšo zgodbo z jasnim vsebinskim potekom – prva zgodba, ki se je spomnim v celoti.
Bil je začetek junija: svetla, blagodejna pomlad, zgodnje poletje. Ravnokar sem dopolnil devet let. Hodil sem v drugi razred Osnovne šole Vrtača in šolsko leto se je že bližalo koncu. Mešan razred, kakih trideset dečkov in deklic. Med poukom je bila ves čas z nami razredna učiteljica Elizabeta Tiringer, častitljiva gospa, ki so jo leta že nekoliko utrudila. In kot se je v tistih časih spodobilo, je od nas pričakovala predvsem »pridnost, poln koš pridnosti« – karkoli naj bi to že pomenilo.
Sámo Ilija je bil moj sošolec in ne vem več, morda sva v šolski klopi celo sedela skupaj. Stanoval je v isti ulici kot jaz, samo dve hišni številki naprej. In tudi najina šola ni bila zelo daleč. Vsako jutro po ulici do konca, potem na levo na glavno cesto, malo naprej pa na desno po stranski ulici in tam je bila šola.
Pouk je potekal dopoldne. Ko je na tisti sončni dan pozvonil šolski zvonec in kot vedno oznanil konec pouka, smo se učenci usuli iz učilnic. S Samotom sva se znašla v prostrani šolski veži. Pogledala sva malo navzgor. Nad vrati vsake učilnice je bila pripeta lesena tablica, ki je naznanjala osnovne podatke o ustreznem razredu, na primer:
2.a Tiringer Elizabeta.
Nad sosednjimi vrati je bila tablica, ki je oznanjala, da tam uči Gabrovec Ana. In res ne vem, kdo od naju, Samo ali jaz, je prišel na nedolžno otroško idejo, da bi bilo res krasno najti kako lepo rimo, tako da bi se nama neznana učiteljica Ana posmejala v kratki pesmici. In sva, Samo ali jaz, ali pa oba skupaj, pogruntala tole:
Gabrovec Ana
je ena podgana.
Res, lepo se je rimalo! Otroci zelo radi čofotajo po blatu in sploh delajo kake neumne vragolije. Na ta način preizkušajo meje spoznavnega svetà, s tem vred seveda meje dovoljenega v svetu odraslih. Pri tem jih ne vodi kaka usmerjena hudobija, kot jo poznajo številni odrasli, saj se otroci še kako dobro zavedajo, da je vse to le nedolžna igra, ki nima tiste odrasle moči, da bi komur koli delala škodo. In še zdaj se povsem jasno spominjam, da s Samotom nisva čutila niti kančka zlonamernosti. Bila je pač samo pesmica, ki se je lepo rimala, majčkeno podobna nekaterim pesmicam v najinih šolskih zvezkih in knjižicah.
Po veži sva prišla do naslednjih vrat. Nad njimi je pisalo Podgornik Rudi. S Samotom sva se spogledala in brž izustila:
Podgornik Rudi
je pujsek tudi.
Tudi tole se je tako lepo rimalo! In ker sva že bila v zanosu ustvarjanja stihov in ker sva bila že na koncu veže, tam, kjer so se začele stopnice, sva se ustavila in se vprašala:
Kaj pa najina tršíca, Tiringer Elizabeta … na kaj bi se rimala? Morala sva malo pomisliti, pa sva se kmalu znašla:
Tiringer Elizabeta
je ena šprleta.
Ne vem, ali se je komu od naju sanjalo, kaj naj bi pomenila beseda šprleta. Namreč, v SSKJ ta beseda ne obstaja. Pač, morala sva najti neko besedo in tole se je rimalo. Morda je eden od naju od kakih zidarjev slišal izraz špaleta (ploskev, ki v debelini stene omejuje odprtino okna). Ta beseda bi bila še najbolj podobna.
Šla sva dol po stopnicah, iz prvega nadstopja na šolsko dvorišče in potem skupaj po poti domov. Lep sončen dan, ravna pot, avtomobilov na cestah takrat skorajda še ni bilo. Pozabila sva na najine pesmice. Seveda jih nisva zapisala. Klepetala sva o drugih rečeh. Samo je imel doma staro, pokvarjeno budilko. Vem, da sva jo enkrat skupaj razdrla in študirala, kako se drobni, medeninasti zobati koleščki med sabo tako čudovito ujemajo – podobno kot verzi v najinih pesmicah. A to razdiranje ure je najbrž prišlo na vrsto šele kako leto pozneje.
⸞
Vračam se v tisto pomlad. Naslednje jutro smo bili spet skupaj v rezredu. Ko sem med šolskim odmorom gledal barvne vinjete, ki jih je eden od sošolcev narisal v svoj zvezek, sem od enega drugega slišal pripombo, da me čaka nekaj hudega. Nič več, samo nejasna slutnja o nečem neprijetnem, oddaljenem.
Odmora je bilo konec. Naslednja šolska ura. V razred je stopila učiteljica Tiringer Elizabeta in s smrtno resnim glasom izrekla:
»Danes bomo imeli krvavo rihto! Eno celo uro bo trajala, tako resno je to!«
Tišina. Ne samo učiteljica, ena sama grozeča tišina je pogledala po razredu.
»Andrej in Samo, pridita sem gor k tabli!«
S Samotom sva se znašla pred šolsko tablo. Jaz nisem vedel, zakaj, in tudi Samo najbrž ni vedel. Stala sva tam sama, ranljiva. Razred je molčal in čakal. Učiteljica naju je gledala s srepim pogledom.
»No, povejta, kaj sta napisala!«
S Samotom sva se spogledala. Ničesar nisva napisala, le kaj hoče učiteljica?
»No, povejta tiste pesmice!«
Aha, to hoče slišati. No ja, če že hoče … in sva pridno recitirala, tako kot na kaki šolski proslavi, saj sva se še vedno spomnila tistih rim:
Gabrovec Ana
je ena podgana.
Podgornik Rudi
je pujsek tudi.
Iz šolskih klopi se je oglasilo pritajeno vreščanje. V razredu smo imeli nekaj punc, ki so hotele biti čimbolj »pridne«. In tole, kar so zdaj slišale, je očitno kazalo na to, da sva oba s Samotom zelo poredna.
Pogled učiteljice se je še bolj nasršil.
»No, in …? Povejta naprej! Tisto hočem slišati!«
Bila sva tam. Nadaljevala sva, ne da bi mislila na dobro ali slábo:
Tiringer Elizabeta
je ena šprleta.
Iz šolskih klopi so se oglasili kriki. Ena punca v drugi vrsti klopí se je prijela za glavo. Pač, bilo je nekaj takih, ki jim je bil glavni motiv: prikupiti se učiteljici. In tu je bilo popolnoma jasno, kaj je prav in kaj je narobe. Le kako si upava izreči kaj tako groznega? Ena šprleta? To je gotovo nekaj strašnega!
Nekdo od naju je v šolski pavzi gotovo sčvekal tiste pesmice kakim sošolcem ali sošolkam. Ne spomnim se, da bi bil to jaz, ampak saj to sploh ni važno. In v razredu smo imeli kaki dve punci, ki smo jim v otroškem žargonu rekli »špec-kahla«, naziv za nekoga, ki ovaja iz koristoljubja. Morda pa tudi kak fant, kdo ve.
Potem, ko so bile vse tri pesmice izrečene do konca in sva s Samotom še vedno stala pred tablo, se je vreščanje počasi poleglo in po razredu se je razlezla grozeča tišina.
In potem …
Sámo in jaz, obstala sva tam brez glasu, kot da bi bila pribita na šolsko tablo, na najin pranger, sramotilni steber. Vse do konca tiste šolske ure je bila beseda pri učiteljici. Ostre, stroge besede, krvava rihta. Dolga pridiga o tem, kako sva pokvarjena. Do dna pokvarjena. Tako rekoč mlada kriminalca, ki sva si s svojo dejavnostjo že vnaprej uničila življenje.
»Za sabo imam sedem težkih operacij. In vidva sta mi naredila tole …«
Na koncu tiste mučne ure sva morala pristopiti k njeni mizi, tik zraven šolske table. Pred nama je odprla redovalnico. Ker se je bližal konec šolskega leta, so bile šolske ocene v glavnem že zaključene. Tudi ocene za vedenje, ki se je takrat ocenjevalo. Najbrž smo kar vsi imeli v vrstici vedenje zapisano oceno »pet«, kajti štirica je pomenila že zelo grdo vedenje.
»Poglejta, tole bom spremenila!« In je pri obeh prečrtala petico ter s peresom zapisala štirico.
Nazadnje se je ta ura krvave rihte vendarle končala, midva pa sva šla domov in molčala. Kaj bo, kaj naju čaka? Kdaj se bo razkrila najina zločinska prihodnost? Še kaka dva tedna je manjkalo do konca šolskega leta. Jaz sem ravnokar dopolnil devet let, Samo jih je morda štel šele osem.
⸞
Ves popoldan tistega dne sem stal na domačem balkonu. Bil sem tam sam, nikogar ni bilo, da bi me tolažil, le sonce je še vedno sijalo. S prsti sem drgnil ob nek oster rob kovinskega okovja ob vratih in skušal razumeti, pa ni šlo.
Dolgo sem se trudil pa še vedno nisem mogel razumeti. Miselni napor me je nazadnje prisilil v rešilno misel: saj nisem kriv. To mantro sem si v glavi ponavljal nekaj časa, ampak pritisk šolske obsodbe je bil premočan. Potem sem se zatekel v drug jezik, k angleščini. Morda bo pomagalo, če rešilno mantro izrečem v močnem svetovnem jeziku, saj sem enourno pridigo o svoji strašni krivdi poslušal v slovenščini in zdaj skušam priti ven iz tega grozečega objema? Torej me bo morda obvaroval prehod v drug jezik, ki zveni kot jezik zmagovalcev?
Z angleščino sem se takrat znašel samo v najpreprostejšem izrazju. Moral sem poiskati v slovarju besedo, ki bi ustrezala pojmom krivda, napaka. In potem … še vedno pomnim, kako sem stal tam na balkonu, si še kar naprej drgnil dlan ob ostri kovinski rob ter si ponavljal: It isn’t my fault. Nisem znal storiti kaj drugega. Medtem je sonce počasi zašlo za strehe sosednjih hiš in dneva je bilo konec.
Naslednje jutro sem obležal v postelji z visoko vročino. Cel mili teden nisem mogel v šolo. Kuhal sem se pod svojo ljubo pernico z rdečim progastim vzorcem in samo gornja polovica obraza mi je gledala ven. Čas se je ustavil in glava ni mogla razmišljati, čeprav mi je bilo jasno, da moja potencialna kriminalnost še vedno preži nekje blizu. Težko sem dihal, a vsaj za kratek čas me je bolezen obvarovala pred nedoločljivo težo poslednje sodbe.
Seveda pa ta navidezni mir pred novim viharjem ni mogel dolgo vzdržati. Mlajši brat Jure je hodil v isto šolo kot jaz, v prvi razred, en letnik za mano. Domov je prinesel novico o tem, kaj so govorili po šoli. Pesniško navdahnjeni Jurček je tistih par skopih stavkov, ki jih je slišal v šoli, pri nas doma najbrž izustil kot zanimivo otroško zgodbico, brez kančka obsodbe. Toda starša sta to razumela povsem drugače.
Ni mi zbledel spomin na domače prizore tistih dni. Jaz z vročino pod pernico, samo pol glave kuka ven, moj strogi oče pa trdo korači po sobi gor in dol. Ko pride do okna, se po vojaško zasuka in gre mimo moje postelje nazaj do vrat. Tam se zopet obrne in zakorači do okna. Spet in spet. In vsakič, ko gre mimo mene, strupeno zasika:
»Fuj!«
Ko gre mimo prvič, me skrajno osorno pogleda, medtem ko svoj »fuj« trdo vrže name. Med naslednjimi mimohodi pa me vsakokrat s pogledom samo še ošvrkne:
»Fuj!«
Soba se polni z njegovimi fuji, mene pa je tam vse manj. Razblinjam se.
Še nekaj dni sem ležal v postelji popolnoma sam. Nihče se ni več ukvarjal z mano. Danes vem, da so me obsodbe doma zaznamovale še bolj trajno kot tiste v šoli. A tudi to brezčutno bombardiranje ni moglo trajati večno.
Ko je vročina popustila, sem za kako uro s tresočimi nogámi vstal iz postelje. Bil sem še toliko slab, da sem ostal kar v otroški spalni srajčki, vedoč, da bom kmalu šel nazaj v posteljo. Pižamice takrat še nisem imel. Bili so povsem drugačni časi, življenje je bilo veliko bolj preprosto kot danes. Spomin na svetovno vojno še ni zbledel, solidarnost in vera v elementarno dobroto sta bili pomembni vrednoti. V šoli smo brali pravljico o ptičkih, ki so siroti Vidku sešili srajčico. In prav táko sem imel tudi jaz.
Ob tej priliki, ko sem bil spet prvič na nogah, sta me starša strogo zaslišala. Pritisnila sta name, naj natančno izpovem vse podrobnosti:
»Kako sta spravila skupaj tisto sramoto? Si bil to ti? Pokaži, če sta kaj zapisala! Kaj sta mislila s tem? Kdo od vaju si je prvi izmislil? Kaj je naredil Samo in kaj si naredil ti? …«
Nisem vedel, kaj naj rečem, niti besedice nisem mogel izustiti, saj še vedno nisem mogel razumeti, zakaj lahko nedolžna otroška besedna igra sproži takšen vihar. Enega in drugega nisem znal povezati skupaj. In še več: s Samom sva si bila prijatelja, zdaj pa kar naenkrat ta čudna, nerešljiva vprašanja: … Kdo je grešil … Samo ali ti?
Toda gospodovalni oče je nadaljeval z ostrimi vprašanji in vse bolj nevarno je rinil name. Umikal sem se pred njegovim grozečim pogledom, najprej vzvratno polzeč iz sobe v predsobo in kmalu še dalj v kuhinjo, prestrašen, da me bo pretepel do mrtvega. On pa ves čas tesno za mano.
Nazadnje sem se stisnil v skrajni kuhinjski kot ob vratih shrambe. Nikamor več se nisem mogel umakniti. Zadaj za mano samo še stena, bela kot smrt. Tam sem bil končno ujet, ves samcat v otroški srajčici, tresoč se po celem telesu. Besni oče je streljal in vrtal vame s pogledi zlobnega vrača, ob njem pa je stala mama, pohlevno tiha.
⸞
Le kaj si je tedaj mislila? Se je morda vprašala, kaj se dogaja v otroški glavici? Zakaj me ni poskusila zaščititi?
Če hočem obuditi spomin na tisti čas, se moram potopiti v globino. Čeprav še vedno težko pišem o tem, kaj se je v tistih letih dogajalo med štirimi stenami, si zdaj jemljem pravico do svojega glasu. In tudi spominov na skrite sence v družini ne smem zamolčati.
Oče me je pogosto pretepal, zverinsko pretepal. Lovil me je po stanovanju in ko me je ujel, mi je potegnil hlače dol ter z vso močjo tolkel po nagi ritki: »En, dva, pa tri, pa štiri … pa da si boš zapomnil, kaj si storil ljubemu očku, … pa petnajst, pa šestnajst, …« Spomnim se primera, da je prišel do triindvajset, verjetno kdaj tudi še dlje, saj sem se že pri triindvajset onesvestil od bolečin in ponižanja.
Mama ga je v bistvu prezirala, dojemala ga je kot slabiča, bolnika, ki neizpolnjene življenjske aspiracije neuspešno »zdravi« z alkoholom. Že zelo zgodaj je obupala nad njim. Za čustveno hladnost je imela svoje razloge: oče nikoli ni niti mignil s prstom, da bi pomagal pri domačih opravilih. Vse je morala postoriti sama, čeprav ni bila njena služba nič manj zahtevna kot očetova. Otroci smo ji pri hišnih delih pomagali po svojih skromnih močeh. Očeta pa ni nič ganilo. Ostal je družinski patriarh, krona stvarstva, ki svet menda obvladuje z močjo svoje nezmotljive misli.
Nikoli nisem videl staršev, da bi se njuni roki dotaknili ali da bi si izkazala kakršno koli nežnost. Seveda nista spala skupaj, saj ga je mama kaznovala s popolnim fizičnim izmikom. Ob mamini čustveni hladnosti je oče pravzaprav pokazal več čustev – a bila so hudo pomešana z nasiljem. Ker oče ni imel dostopa do mame, je imel izkrivljen odnos do telesa lastnih otrok. In če me je pred pretepanjem najprej slekel, mar to že namiguje na spolno zlorabo otroka? Ne vem. Odgovor na to vprašanje prepuščam psihologom.
Pa nikoli ni bilo kakega objektivnega, utemeljenega vzroka za njegov bes. Na primer, da sem popoldne v shrambi na polici odkril neko poslastico, ki jo je mama pripravila posebej zanj, jaz pa sem bil lačen in sem jo snedel v spozabi na družinske hierarhije. Ko je oče pri večerji moral zdržati brez tiste svoje jedi, je podivjal in me pretepel. Vseeno smo skušali potrpeti, saj je oče med vojno šel skozi koncentracijsko taborišče Dachau in smo pazili, kaj je naš travmatiziranec dobil na krožnik.
Izbruhi jeze so se dogajali kar pogosto, vsak teden, ob vseh mogočih priložnostih. Zato sem moral biti ves čas na preži, moral sem se vživljati v misli drugih, da ne razjezim očeta in da skušam zaščititi mamo. Ona je pogosto ponavljala, da si želi predvsem »pridne otroke«. In bil sem priden, zelo priden. V šoli vseskozi odličnjak, kmalu tudi zelo samostojen pomočnik pri domačih opravilih, v nevidni notranjosti duše pa ranjen do dna.
Torej, zakaj nas mama ni poskusila zaščititi pred posurovelim očetom? Zakaj je kljub svoji izjemni brihtnosti in dobri izobrazbi vztrajala v mrtvem zakonu? O teh vprašanjih sem se lahko z njo pogovarjal šele čez desetletja. Spomnim se, kako sem ji potrpežljivo razlagal, da smo ljudje obdarjeni z nevidno močjo duše. Trudila se je razumeti, kaj neki je ta čudežni pojem, ki se imenuje duša, pa ji vseeno ni šlo najbolje.
V svojem otroštvu je tudi ona trpela za pomanjkanjem topline. Tudi nje ni mama (torej moja babica) nikoli objela. Družinsko varnost so preplavili socialni problemi tistega časa. Materialno pomanjkanje, vojna … Za čustva ni ostalo kaj dosti prostora in ko se je poročila z neprimernim človekom, je dokončno zamrznila. Postala je čustveno neobčutljiva. Kadar je bilo preveč hudega, je neprijetne zadeve preprosto odmislila. Zelo lepo je skrbela za osnovne fizične potrebe otrok, vendar vse preveč le tako, kot da bi bili mi vsi zgolj biološki avtomati, v procesu vzgoje sprogramirani na neko objektivno resnico in potem v redu delujemo.
Ko se vračam v žalostno vzdušje tistih let, posameznega človeka niti ne morem obsojati za težo te izkušnje. Za nesrečno družinsko dinamiko je bila usodna toksična kombinacija dveh različnih čustvenih invalidov: Na eni strani osebnostno in čustveno infantilni oče, ki je svojo notranjo negotovost zavijal v oklep intelektualne strogosti. Na drugi strani mama, ki je v zgodnjem otroštvu po smrti svojega očeta (mojega deda) in po krivični obsodbi, ki je tisti prezgodnji smrti sledila, zapadla v nihilizem, v čustveno hladnost, odmaknjenost. Pa vendar je še vedno ves čas izžarevala neko izjemno jasnino duhà, ne da bi se sama tega zavedala in znala ceniti. Lahek plen patriarhalnemu očetu. Oba pa z akademsko izobrazbo, oba cenjena profesorja na področju naravoslovja. Tako je družinsko skupnost držal pokonci intelektualni opis objektivnega sveta, in na ta način smo bili objektivizirani tudi otroci. Biološki objekti.
Pod varljivim videzom nekakšnega znanja pa so ostale globoko zakopane čustvene travme, prav fantastično dobro skrite pod bleščečo kopreno družinskega intelektualizma. Moj brat Jure je danes legendarni pesnik, toda zakaj, le zakaj je moral umreti? Šele nedavno sem zmogel javno spregovoriti o tem.[1] Namreč, v domačih pogovorih smo nekatere vozle teh starih travm za malenkost razpletli šele mnogo kasneje, marsikaj šele potem, ko se je mama že bližala svoji stoletnici. Potrebovala je toliko časa, da se je končno osvobodila preteklosti …
Zdaj je od časov otroštva poteklo že mnogo let. Ali obstajajo načini, da se izkoplješ iz bolečega kaosa in odkriješ novo ravnovesje, potem ko si izgubil tla pod nogami, izgubil otroško iluzijo o tem, da si užival zavetje urejenega doma?
Obstajajo spomini, ki jih niti časovna oddaljenost ne more ubiti. Obstajajo izkušnje iz davne preteklosti, ki jih ne moremo pretentati. Pa ravno zato velja še nekaj: če smo se dovolj zgodaj pogumno soočili s telesno in čustveno bolečino preteklosti, smo že stopili na pot zdravljenja. Od nekdanjih dogodkov je minilo ogromno časa in to je prav tako pomembno spoznanje. Nemogoče se je vrniti nazaj, ker so vmes desetletja napornega tipanja skozi temo in posledično tudi desetletja vzpenjanja k svetlobi zdrave avtentičnosti. Spomini morajo ostati spomini. Ta hip jih sicer bezam iz njihovih skrivališč, a na svetlobo zavesti jih polagam previdno, da jih motrim iz neverjetne oddaljenosti – potem pa naj spijo naprej v nedosegljivi dimenziji preteklosti.
⸞
Pričujočo zgodbo o kalvariji dveh šolarčkov naj izpovem še do konca. Vračam se k prizoru, ko me starša zaslišujeta. In zdaj s sočutnim pogledom odraslega objemam devetletega otroka, ki se ves tresoč in prestrašen stiska v beli kuhinjski kot.
Moja starša sta imela pravilo, da se pred otroci ne kregata in da v vsem pokažeta složnost. (Tudi sicer se takrat že dolgo nista več kregala, saj je bil njun čustveni odnos povsem mrtev.) Tako sta tudi tedaj nastopila kot monolitni blok. Oče je vpil, mama pa je bila v glavnem tiho. Jaz pa … v svoji koži sem se počutil, kot da se mogočna zver spravlja name in me bo vsak hip požrla. Rešilne bilke nobene.
V paniki sem iskal izhod. Blodne misli so se mi podile po glavi. In tako je kar naenkrat, sama od sebe, iz mene izletela izjava, edina, ki bi me lahko še odrešila:
»Nisem jaz zložil tistih pesmic, Samo jih je!«
Starša sta se spogledala. Rekla nista nič. Morda je oče samo na kratko, skorajda mrmraje pribil: »A takó …« Psihični pritisk je počasi popustil in bilo mi je dovoljeno, da sem se vrnil v posteljo.
Po nekaj dneh sem bil spet v šoli. Zdelo se je, kot da so po enem tednu vsi pozabili na krvavo rihto. Ne vem več, ne pomnim: morda pa jaz nisem hotel opaziti kakih zlonamernih namigovanj, morda sem tudi jaz malo zamrznil. Toda šolskega leta je bilo zelo hitro konec. Takrat se je pouk zaključil že dvajsetega junija.
V tistem kratkem obdobju, ki je še preostal do zaključka pouka, pa se je nekaj zgodilo. Tekla je običajna učna ura z našo učiteljico, s tršíco Elizabeto, ko je na lesena vrata razreda rahlo potrkalo: tik, tik. Tršíca je šla pogledat, kdo trka: tam za vrati je stala moja mama, vsa mirna in skromna v modri obleki z belim ovratnikom. Vse obleke si je sama sešila in ta je bila verjetno tista najboljša.
Njen pogled je bil skorajda proseč, toda resen. Z očmi sva se za hip, morda za par desetink sekunde, ujela in bilo mi je jasno, zakaj je prišla. Ni ji bilo lahko priti. Med nabitim urnikom v gimnaziji, kjer je učila, in povrh tega še med stotimi opravki doma je težko našla čas za obisk v moji šoli. Ni šlo drugače, kot da v tisti edini uri, ki si jo je lahko utrgala, potrka na vrata učilnice. Tudi sama je bila učiteljica in je poznala odnose med pravili in prakso. Tu in tam je tudi kdo drug zmotil šolski pouk, zakaj pa ne. In zelo očitno je to stvar vzela precej resno, najbrž na svojo lastno pobudo – saj nisem čutil, da bi bila zraven tudi energija očeta.
Tršíca je stopila ven na hodnik in zaprla vrata za sabo. Nekaj minut je ni bilo nazaj. Potem se je vrnila, sama. Šolska ura se je nadaljevala, kot da se ne bi vmes nič zgodilo. Tršica me najbrž ni niti pogledala, zatrdno pa vem, da ni rekla ničesar izven najbolj običajne šolske ure.
Še nekaj dni in prišel je slovesni zaključek šolskega leta. Zadnji dan šole pred dolgimi poletnimi počitnicami. Razdelili so nam spričevala, drobne rožnate knjižice z ocenami v vseh učnih predmetih. Tam notri je bila v zadnji vrstici s črnilom in v lepi kaligrafski pisavi zapisana tudi ocena za »vedenje«.
S Samotom sva hodila domov po najini ulici. Tisti dan nisva veliko govorila, kot da bi naju nekaj mučilo. Tam nekje sredi poti sva obstala, ker naju je premagala radovednost. Morala sva videti, kaj piše v knjižicah, preden ju pokaževa svojim staršem.
Samo je zrl v svoje ocene. Potem je dvignil pogled in me vprašal:
»Koliko imaš v vedenju?«
»Pet.«
»Jaz pa imam samo štiri,« je Samo žalostno odvrnil.
Stisnilo me je pri srcu. Prešinil me je občutek, da sem ga izdal. Lagal sem in ga potisnil v drek. Hkrati pa sem se zavedal svoje nemoči. Ko sem bil na domači natezalnici, mar takrat res nisem znal najti nobenega drugega izhoda? Le zakaj se je usoda tako kruto poigrala z mano? In s Samotom seveda nič manj. Z obema!
Petica ali štirica, v hipu mi je bilo jasno, da pri teh rečeh številke ne pomenijo prav nič. S Samotom sva ostala prijatelja. O tistih dogodkih nisva nikoli več govorila. Takrat sva bila še premlada, da bi znala ubesediti celotno zgodbo in da bi razumela njene skrite vzroke in pomene, tiste neponarejene pomene.
Pa vendar, ta zgodba, ki se je odvijala pred davnimi leti, je preživela v zaprašenih kotičkih mojega spomina. Ni izpuhtela. Ves ta čas, pol stoletja in še čez, sem imel slabo vest. In Samota ves ta čas nisem več videl, da bi se mu opravičil:
»Ali mi lahko odpustiš, da sem v trenutku največje stiske pomislil samo nase? Bil sem otrok in resnično sem se bal za svoje življenje. Pa vendar bi moral ostati trden. Lahko bi trmasto molčal med tistim zaslišanjem v kuhinjskem kotu. Saj me ne bi ubili. Danes pa me nihče več niti ne more pohabiti, ker sem premagal strahove in sem se naučil ceniti svoje življenje. Ampak tole vem danes, takrat pa tega nisem vedel. Upam samo, da tebe starši zaradi tiste štirice niso pretepli. Sámo, mi lahko oprostiš?«
Danes preko velike časovne oddaljenosti vlečem na dan vse te zakopane drobce spomina in jih zrem v svetlobi celotnega človeškega življenja. Spoznal sem mnoge zdrave avtoritete in te so upravičeno lahko mlademu človeku v vseživljenjski navdih. Na drugi strani pa sem spoznaval tudi dolgotrajno škodo, ki jo povzroči vsaka zloraba avtoritete – kajti ta zloraba se dogaja s pozicije moči nad drugo osebo in ne more roditi nič dobrega.
V pričujoči zgodbi je prikazan lik ene ali druge osebe, ki ima hude probleme s sabo in se zato izživlja nad najbolj ranljivimi in nemočnimi bitji – nad otroci.
(zapisano 2023)
[1] https://airbeletrina.si/dom-te-lahko-potegne-vase-zadrzi-reflekse-1985/