Pridi k nam v vas, Orfej,
pridi in nam povej,
če pojejo še reke in potoki;
če temno morje še buči,
če dan v svetlobi še žari,
poglej, če topli so še Zemlje boki.
Pridi spet med nas, Orfej,
in vsak dan osorej,
da časi skupaj strnejo se kmalu;
da med potem in prej
ne bo več vidnih mej –
kot morje, ki nam diha v maestralu!
Orfej, povej na glas,
saj prihajaš v čudni čas,
od hrupa tu smo skoraj oglušeli!
Zdaj skoraj slepi smo
in svilnato telo
smo v trde forme pločevink ujeli.
V tej množici svetilk
nikjer ni travnih bilk,
da glava bi med njimi se spočila;
z vsem prenatrpan svet
je strt, preveč zaklet,
da duša v njem lahko bi govorila.
Utripa še srce,
ko gre sonce za gore
in čas se nam za kratek hip ustavi.
En sam svoboden hip
je najzvestejši otip
z resnico, ki izmika se predstavi.
Orfej, ti liro imaš,
ki nanjo s prsti igraš,
v posluh bude se naši rosni čuti!
Požar je uničil stroj
in pustil le za seboj
ogorke, ki s pepelom so zasuti.
Tvoj spev naj žubori,
naj teče med ljudi,
ki čakamo te trudni na obali.
Zbežali smo iz mest
in proč od glavnih cest,
pogumni smo se našli in vzdržali.
Razplet zgodb pred nočjo,
ko v krog ob ognju smo,
da izkričimo sago o življenju;
o strasti po več in več,
ki je skovala prvi meč
in nas za celi vek zapisala trpljenju.
V nas še živi spomin
na leta pradavnin,
ko dedje so iskali trdne oprijeme.
In tudi ti, moj ded,
pozorni zvezdogled,
si našel zvezde, v skale spremenjene.
Galaktični mornar
si naletel na Mars,
planet trdote, grobih sil orožja,
laži in polresnic,
da sužnji upadlih lic
beže v vsemir, kjer zima je najstrožja.
Prestopiš na Zemljó,
zreš v morje in nebo,
ko čakaš, da te tu Ljubezen očara;
in ko odmev daljav ne ve,
če živ prideš čez vodé,
te umiri obala dobra, stara.
Na njej objem dreves,
vibracije čudes –
mornar, zdaj končno greš po poti iz osame!
Širjave spev pojoč
preseže tvojo moč
in neka nova nežnost te prevzame.
Pripravljaš se na pot
iz orodjarne zmot,
iz kovnice vseh družbenih bolezni.
Na Zemljo rožnat soj
kot magični opoj
izliva Venera, planet ljubezni.
Zdaj je zate čas, Orfej,
da uzremo pot naprej
in časi skupaj strnejo se kmalu;
da med potem in prej
ne bo nobenih mej –
kot morska pena, ki beži po valu!
(2015)