»Kenguru, ko skačeš
v ognjen izprožen lok,
ko tvoj pogled preklaplja
se v jase naokrog,
da travniki zeleni
pod tabo zaživé,
v val tvojega telesa
se gor in dol spuste,
ko topli veter veže
obzorja in ravni,
škrlatno Sonce léže,
da svet se razpusti
v tvojo, glej, čuječnost,
v pradavni, sanjski čas,
ki bil že sto rodov je
prizanesljiv do nas.
Zato v trudnem tem večeru
povej mi, Kenguru,
je čas še tak kot zmeraj
al’ nekaj gre po zlu,
saj vidim, da ti šape
vsak dan bolj krvavé,
in žalosten oziraš
se k Luni tja v goré,
da z mlečno mesečino
ti rane pohladi,
pozdravi te s tišino
vesolja in noči.«
✶
»Travniki še vedno
z dotiki zacveto,
mahovi mi še vedno
zgodbe povedo.
Ko v skok poljubljam zemljo,
je v prstih pesem trav,
presrečna, da odzvanja
zdaj v meni do širjav …
Če vroči pesek špika,
teh vajen sem bodic –
a joj, zdaj svet se krči
v objem bodečih žic!
Človeške misli skrite
od vsepovsod preže,
železne, srborite
kos zemlje si žele
odrezati z ograjo,
ki nisem je poznal.
Glej, svet prekriva ŕja,
ne vem, če bom še zdrav.«
✶
»Ko sončni dih te nosi
po ravneh, doleh,
kaj vidiš, Kenguru, tam,
kaj v tvojih je očeh?«
✶
»Vidim svet kot mozaik,
vsak drobec nem spomin
na izhojeno obalo sanj,
a v njej vse več črepinj.
Črepinje votlih misli,
na njih napisi imen
v pisavi mi neznani,
kako naj jih povem?
Oblak v škrlatni zarji
spolzi, zdrsi čez gozd,
drevesa kot stražarji
varujejo modrost,
ki še in še presega
simbolni novorek.
Glej, mehka noč zdaj lega
na razcveteli breg.
Bom polóžil trudno glavo
med čričke, ki pojó
neutrudno, kot za stavo,
svet odpirajo v nebo.
Ranjen, stisnjen z njimi
v vesolje se odprem,
predam se zvezdni rimi,
zaceljen znova sem,
v brezčasni, brezprostorski
tišini te noči.
Dišeči veter gorski
jo spè še med ljudi.
Dišeči veter gorski
jo spè še med ljudi.
(2011–2012)