– Iz uvoda v Knjigo Sintropija v polifaznih zibelkah, 2013 –
V večnost je moje srce odprto:
iz Kaosa v Kozmos.
Srečko Kosovel
Prijatelji so kot zvezde na nebu. Nikdar ne ugasnejo, niti tedaj, ko jih ne moremo uzreti.
Tako kot se je v prejšnjih stoletjih prebujala človeška skupnost, vsanjana v prostor, in ga zaznamovala s potmi in imeni krajev, tako je zdaj našo vsepovezano skupnost bitij na Zemlji oblikovalo skupno rojevanje, vsanjano v čas. Začutili smo časovni utrip generacije: smo otroci časa, ki prihaja, a je hkrati že tu.
Čas se razprostre preko horizonta spoznanja, daljni spomin se srečuje s prihodnostjo, ki prihaja nasproti. V tem loku vseprežemanja osmišljeno zazveni pričujoči trenutek.
Prostorčasje. Prostor čas je.
Na pragu življenja nas je uročilo izobilje svetlobe in prežarila nas je brezštevnost oblik. Komajda smo še lahko sledili bogastvu odbleskov na pojočem vrtu sveta. A potem, ko smo se navadili gledati, smo spoznali tudi toplino. Najprej se nam je zdelo, da nastaja iz svetlobe. Ko smo bolje prisluhnili, pa smo odkrili, da se oglaša tudi z druge strani, skozi avtentičnost zemlje.
℘
Pozdravljeno zvesto drevo, ki nam govoriš iz naše skupne zime in poletja! Svet obdajaš s pesmijo in varuješ letne čase. V enem dihu nas povežeš s tistim davnim večnim časom, ko sem te spoznal. Kot danes si stalo tu in zrlo snežne poljane vsenaokoli. V iskrenju snežink si zrlo čudež kristalne svetlobe, ki se je v njej stkala naša znanost. In prišla je pomlad.
Naš dom je vesolje, naš izvorni habitat je neznana divjina narave, v kateri pa občutljivo sozvanjamo kot človeška bitja. Kdor je temu sozvočju vsaj enkrat pozorno prisluhnil, ta ve, da le v vsej tej neizmerni širini sozvanjamo tudi sami s seboj. Kajti kozmične resničnosti, ki nas je oblikovala, ne moremo prisiliti v kakršne koli opisljive forme. To vemo vsi, ki smo hodili po svetu in zrli njegove nepredstavljive različnosti.
Ko smo se kot zveneča struna življenja vpeli med nebo in zemljo, sta v našem dihu zaigrali dve melodiji, ki se prepletata od vrha do dna in se združujeta v eno.1 Preteklost in prihodnost si v večnem zdaju prihajata nasproti. Tedaj smo vedeli: tu je izvir časa. Ljudje smo se mu vse do zdaj ogibali, bali smo se ga. Šele zdaj smo se prebudili. Sedanjost ima povsem drugačno kvaliteto kot preteklost in prihodnost, je izven spon običajnega merljivega »časa« [Krishnamurti & Bohm, 1991; Tolle].
Tako daleč smo od neke davne dobe, ko so pesniki trdili, da »čas požira življenje«.2 Tedaj so tudi znanstveniki, ki so bili vedno prikrito vpeti v duh svoje dobe (ta pa se najbolj in morda tudi najhitreje odraža skozi umetnost), slepo verjeli v zakon entropije. Današnja generacija pa se že spet sprašuje o pozabljenem izvoru spoznanja in odkriva nove pomene v naravnih zakonih.
℘
Hvala ti, duša narave, ki se mi vsak hip znova razodevaš v svoji čudežni živosti. Od tebe sem neposredno sprejel vse, kar si bom zdaj upal zapisati v tem polju besed. Govorile so mi srebrne vode in sanjajoča drevesa. Pojoče niti vetra se prepletajo z blago dehtečim sijem sonca. Govorile so mi ljubezni, šepeti v visokih travah poljan: skupaj sva opazovala objemanje pisanih niti v tkanini življenja. Skušava razumeti skrivnost časa, ki na nevidno ozadje slika vinjete teh nitk, a skrivnosti ne moreva priti do konca …
Za čarobno sozvanjanje sveta, o katerem hočem spregovoriti, ve splet kvantnega polja med zelenimi griči naše pokrajine in celó vsaka živa celica v katerem koli bitju. Brez sintropije ne bi bilo življenja. Dokaz zanjo je že preprosto dejstvo, da smo. Modreci delujejo skozi tišino, a zdaj je čas, da poiščemo tudi nove izrazne možnosti, s katerimi naj bi oznanjali védenje o sintropiji. Živimo v času znanosti in hočem izkazovati dolžno spoštovanje tudi do znanstvenih jezikov, ki temeljijo na opisu s prostorom in časom. Ah, spet to prostorčasje …
Pesem vesolja se rojeva iz tišine. Vse se začenja iz odrešujočega, a živega miru, ki neopisljivo globoko povezuje celoto. Osnova vsega spoznanja je lahko le brezmejno spoštovanje do narave, katere del smo, in ne samo skušamo biti. Nikoli nisem pozabil, da sem eno s tabo. Zlató, ki ga Sonce nosi na svojih valovih, ima pomen le toliko, kolikor najde svoj odsev v svežini življenja. Eksperimenti, ki jih delamo v laboratorijih, so zamišljeni vedno po nekih konceptih; tvoja resničnost pa jih neizmerno in neopisljivo presega. Naša ljubeča odprtost do skrite resničnosti sveta se tako začenja v samem izvoru našega bivanja.
Ko se pozneje v šolah učimo o dosežkih civilizacije, tudi o spoznanjih iz naravoslovja, slišimo marsikaj o fizikalnih vplivih, energijah, poljih … Jasnost in logičnost takih pojmov nas intuitivno prepričata, vendar je najčudovitejše izkustvo tisto, ki ga doživljamo ob sprotnem prevajanju teh pojmov v naše notranje jezike, ob preverjanju znanstvene strukture v intimni govorici duše. Ko skušamo odkriti tisto, kar je površnemu videzu skrito, ko skušamo obuditi novo človeško resničnost, dobivamo vedno jasnejšo predstavo o harmoniji na neki globlji ravni, ki daje večjo svobodo in torej popolnejše uresničenje našega bistva. Daj, da te bom lahko še naprej stanovitno zrl v mirni zbranosti diha.
℘
Hvala vam, brezštevilni prijatelji, ki ste se zanimali, razumeli, me vzpodbujali še tedaj, ko so gospodarji ozkih formul delili sodbe tudi o stvareh, ki jih kot lutke moči pač niso mogli razumeti. Prijatelji, vedeli ste, da bo prišel čas, ko bodo ljudje živeli drugače: v zavestnem sodelovanju vseh bitij, ne da bi eno skušalo vladati nad drugim. V polju tega sozvočja pa vstanejo prej neznane naravne sile, ki jih nismo poznali ravno zato, ker smo jih še zatirali. Dale nam bodo tisto resnično, neponarejeno moč in večjo svobodo, in s tem seveda polnejše uresničenje duše.
Bili ste most med časi: kmalu bodo ljudje živeli drugače kot danes, tako kot danes živimo drugače kot pred tisočletji. Vse, kar se danes dogaja po svetu, nas uči, da gotovo še nismo dosegli neke stabilne, vseprežemajoče točke v duhovnem in civilizacijskem razvoju. Je to treba posebej utemeljevati? Danes je na svetu še vedno preveč trpljenja. Ljudje se prebujajo in spoznavajo vzroke. Zatorej: ni še konca zgodovine in ni še konca človeka. Glede tega si ne smemo delati nobenih iluzij – ne oziraje se na sloveče avtoritete [Fukuyama].
℘
Draga bralka, dragi bralec! Če se ti bo ob zadnjih poglavjih te knjige morda začelo zazdevati, da pričujoči spis diši po znanstveni fantastiki, naj te kar takoj postavim na trdna tla. Kljub temu da raziskave o sintropiji odpiram v širši duhovni prostor, ostajam zvest strogi znanstveni preverljivosti svojih hipotez. Razvoj teorije je v knjigi podprt s približno 600 matematičnimi enačbami, z množico numeričnih analiz in z detaljnim opisom dveh ali treh ključnih eksperimentov, ki jih lahko izvede vsakdo z ustreznim praktičnim znanjem in z ne pretirano drago laboratorijsko opremo. Torej, nimam niti najmanjšega namena, da bi si stvari izmišljal, jih pripenjal izven realno doživetega v najcelovitejši človeški izkušnji. Ne bežim v neki drugi čas, v neko izmišljeno prihodnost. Vse, kar počnem, je zrenje sedanjosti z odprtimi očmi in s sočutno umirjenostjo v srcu.
Saj nam res ni treba živeti v svetu iluzij. Videz sodobne družbe je medijsko zmanipuliran, jalovo ujet v birokratsko-tehničnih mitih, ki jih še vedno poganja mešanica nereflektiranega prastrahu in nesrečne želje po prevladi. Ta družba je torej hudo osiromašena, zreducirana na bedni konformizem, ki se napaja z iluzijo o kupljivih užitkih v svetu potrošništva in zabave. Temu rečemo napredek, svoboda, demokracija, sreča ali celo ljubezen. Sanje, ki jih sanjamo iz svoje lastne biti in ne iz recepturnih prepričevanj drugih, so postale skorajda prepovedane, saj se jih ne da od nikogar kupiti.
Seveda ne moremo biti kar zadovoljni s plitkimi standardi zmanipulirane povprečnosti! V celovitem zrenju takšnosti pričujočega časa tudi naša znanstvena predstava o svetu zazveni v novi, izvirni melodiji. Bodimo realisti, zahtevajmo »nemogoče«!3
Ali nas ne preplavlja, docela prežema božanska presežnost človeškega bitja, hrepenenje po neznanem in neopisljivem? Vsakdo ima moč spoznanja, da samostojno odkrije identiteteto med izvorno radostjo drobnega utelešenega bitja in božjim domovanjem v naši skupni hiši vesolja. Pišem torej samo o rečeh, ki nam prihajajo neznansko blizu, potrebujemo pa zlasti srčnost in pogum, da jih lahko uzremo.
℘
Ko se prebude drevesa v prvi igri pomladnega sonca, ko njih skorja polno zadiha in se vse bolj obdaja s pesmijo svetlobe, seže ta pesem tudi do nas;
ko kapljice bistrih potokov trepetajo v vročini poletja, v njih še vedno odseva spomin na kleno moč gorskih vrhov, kjer so izsanjale svoje otroštvo;
ko se jeseni zahvaljujemo za darove, v katere je narava tako domišljeno vtkala neštete atome tridesetih biološko pomembnih kemijskih elementov, ki sestavljajo živo snov;
in ko še v čudežno toplem osrčju stroge zime občudujemo mavrične niti, ki plešejo med oglišči ledenih kristalov v vsaki drobni snežinki;
tedaj se z globokim spoštovanjem čudimo vseoživljajoči moči narave, ki njene mnogotere pojavnosti v znanstvenih jezikih nikoli ne bomo mogli opisati do kraja. Čudež resničnosti nas vedno neizmerno presega, pa vendarle nas z mirom vesolja veže neki skrivni, skupni jezik, v katerem intuitivno dojemamo njegove brezčasne skrivnosti.
Tako naj se tudi moje strokovno pisanje o skrivnostih narave razume le kot skromen poskus njenega spoštovalca.
℘
Nisem prišel zaradi pametnih in izobraženih, da bi potrdil njihov razum in znanje;
prišel sem zaradi tistih, ki umirajo od žeje. (Vesna Krmpotić)