Budisti pravijo: kakšna sreča, da smo se utelesili kot človeška bitja! Imamo spretne roké in čuteče srce in bistro glavo, imamo pa tudi glasbo. Ljudem je glasba podarjena kot naravna, povsem spontana notranja vez z duhovnim svetom. Antični mitološki junak Orfej je bil medij, ki je smrtnikom neslišno glasbo Nebes prevajal v ubrane napeve, dostopne in slišne ljudem. Na svojo liro je igral tako presunljivo lepó, da so ga zamaknjeno poslušali ne samo ljudje, temveč enako predano tudi vse živali, pa celó bogovi.

In zdaj, zdaj imam v mislih svojega notranjega otroka, ki so ga v dobi otroštva fizično zlorabljali in čustveno zanemarjali, tako da se je moral vsa mlada leta umikati vase in v svoj čudežni, pravljični svet, ki ga je skrbno gradil v svoji nadvse bujni domišljiji. Pozneje v dobi odraščanja med ljudmi pa je ta otrok le počasi in z veliko težavo odkrival svojo pristno človeško naravo. Glasba Nebes in Zemlje bi mu pri tem potapljanju v globine duhá lahko neznansko pomagala – a le kako naj pride do nje?

V moji primarni družini namreč ni bilo glasbe. Mama je v svojih mladih letih sicer nekoliko igrala na klavir, a kakega posebnega veselja v tem ni odkrila. Po poroki z razrvanim alkoholikom pa se je sploh odpovedala vsem oblikam duhovnega veselja. Zamrznila je in tiho kot prestrašena miška mehanično opravljala dolžnosti v zvezi z družino in službo. Da bi kdaj zapela – to se je zdelo povsem nemogoče. Pa vendar sem od nje prejel neko posebno mehkobo, ki sem se je bolje zavedel šele pred kratkim, ko sem se preselil bliže krajem njene mladosti. Morda je bila tam celo pritajena slutnja neke skrite, oddaljene glasbe.

Oče je v družino prinesel za drobni ščepec glasbe, vendar je bil kot oseba grob in nasilen. Često je zjutraj v kopalnici prepeval vedno isto pesem: »Kaj ti je, deklica, da si tak’ žalostna? Ah, nič mi ni, srce me boli.« To je bilo mnogo let vse. Šele ko sem bil star kakih dvanajst let, je kupil radio. Kako to, da ne že prej, saj smo za te reči imeli dovolj denarja? Poleg uradnih poročil je včasih poslušal opere, drugega praktično nič. Od takrat oper ne maram, vse drugo v glasbi mi je bliže. Neprijetno mi je bilo hoditi v njegovo sobo – kot da bi si oče radio in glasbo lastil samo zase.

⸞

V prvih razredih osnovne šole smo imeli tudi učni predmet »petje«. Ko je ves razred prepeval otroške pesmice, je »tršica« Elizabeta hodila po razredu in z ušesi iskala nekoga, ki »fuša«. No, to sem bil seveda jaz, saj mi nihče ni razkril, da je pri petju treba paziti na višino tona. Nihče mi ni povedal, da obstaja harmonija med sorojenimi toni in zveni. O vsem tem nisem imel niti najmanjšega pojma. Pri stricu, maminem bratu, so sicer imeli klavir, a če smo se otroci iz moje družine kdaj spravili nanj, nas je mama z njega preganjala: »Nikar ne pokvarite njihovega klavirja!« Preveč jo je nekje na dnu duše bolelo, da je glede družinskega življenja zaostala za svojim uspešnim bratom in je zanjo čudež glasbe ugasnil.

Torej, ko je tršica Elizabeta prišla do mene in mojim ustecem približala svoje uho, je ukazala: »Andrejček, ti pa bodi tiho, ko drugi pojejo, petje ni zate!« In tako potem nisem pel in še mnoga leta me nihče ni opozoril na pomen glasbenih frekvenc.

Proti koncu osnovne šole, ko sem že začel prihajati v puberteto, sem pri sestrični Dušici, hčerki očetove sestre, odkril preprost gramofon, ob njem pa med drugim tudi eno ali dve »singlci« z Ladom Leskovarjem. On, takrat še rosni mladenič, je bil novo odkritje slovenske popevkarske scene. V uho so mi šle njegove izvedbe: Malokdaj se srečava, Frankie, Bil sem mlajši kakor ti … Ladova nežna melanholija mi je bila blizu, sedla mi je v srce. Zavedal se je pomena štirih osnovnih elementov, ki ustvarijo dobrega pevca: intonacija, dikcija, ritem, interpretacija. To lahko napišem zdaj, takrat sem seveda samo poslušal, tisto singlco znova in znova. Se pa ne spomnim, ali sem skupaj z njim tudi poskusil kaj zapeti. Bolj verjetno ne, samo pustil sem, da se je nekaj spuščalo vame. Malo pozneje sem tu ali tam slišal še kake druge popularne pevce, ki se mi vsaj nekateri danes ne zdijo prav nič posebnega, a so takrat za silo potešili mojo glasbeno lakoto: Pat Boone, Paul Anka, Cliff Richard, Elvis Presley …

V tistem času, torej proti koncu osnovne šole, sem se včlanil v radiomaterski krožek. Tam sem si izdelal »detektor« (preprost radijski sprejemnik brez ojačevalnika in s slušalkami), zunaj nad domačim oknom sem potegnil žično anteno, in zjutraj, še v postelji, sem potem lahko poslušal kake pesmi. Ampak zgodnje jutro ni bil najboljši čas za poslušanje, vedno se je mudilo v šolo in moral sem vstati. Se pa vseeno spomnim nekaterih slovenskih pevk, na primer Marjane Deržaj in njene Poletne noči. Moja zelo skromna, a lepa bera: naredil sem pač to, kar mi je bilo takrat mogoče.

⸞

In potem so prišli Beatli. Val beatlomanije je k nam pljusnil istočasno kot moj prehod iz osnovne šole v gimnazijo. Imel sem nekega sošolca (na njegovo lastno željo smo ga klicali Jubl), ki je sicer bil razvajen, sebičen in grob fant edinček, toda prvi med nami je imel Philipsov kasetnik (miniaturni magnetofon, tehnično čudo tistega časa), na katerega je snemal vse, kar se je dalo dobiti od Beatlov. Slučajno je bil Jubl tudi edini v razredu, ki nam je kaj povedal o svojem druženju z glasbo. Te njegove izpovedi niso bile nežno občutene, temveč bombastične, ekshibistionistične. Pa vendar, le pri njem doma sem lahko poslušal Beatle, pogosto pa tudi v razredu ali pred šolsko stavbo, saj se je Jubl rad postavljal pred nami s svojim kasetnikom in zbirko Beatlov.

Zaradi Jublove grobosti so Beatli name delovali iz nekakšne oddaljenosti. Pa vendar so mi v ušesu ostale številne njihove pesmice. Prva, ki nam jo je Jubl predvajal, je bila Twist and Shout, in moj zgodnjepubertetniški jaz je tedaj pomislil: »Ah, pa to so ti slavni Beatli, zdaj se mi je odprl ves svet!« Ko je kmalu potem prišla na vrsto pesem Help!, sem jo celo prevedel (in to v spevno obliko), saj sem podzavestno čutil, da tudi sam potrebujem pomoč.

A leta so tekla in od Strawberry Fields dalje sem že prerasel vsiljena druženja z Jublom. Začel sem se spraševati, kako to, da doma poleg očetovega radia (k njemu v sobo pa sem nerad hodil) nimamo nič drugega, nobenega gramofona ali česa podobnega. Zaželel sem si, da bi kupili magnetofon, in tudi oba brata sta bila za to. Že sem sanjal o tem, kako bomo z bratoma skupaj snemali svoje lastne stvaritve, nekakšne »radijske igre«. Seveda pa bi jaz s kakega gramofona pri sošolcih snemal Beatle, še raje pa Boba Dylana, ki sem ga takrat prvič slišal in me je na svoj poseben način nagovoril.

Torej, nagovoril sem mamo, da smo skupaj s starejšim bratom Martinom vsi trije šli v trgovino (Radiocenter na Cankarjevi ulici, tam ga ni več) in izbrali luštkan magnetofon na kolute. Denar v naši družini nikoli ni bil resen problem. A preden smo napravo dokončno kupili, se je mama pred prodajnim pultom zaustavila, roke stisnila k sebi in mi rekla: »Preden ga kupimo, daj, še očeta prosi za dovoljenje!« Ko smo se vrnili domov, sem torej stopil v očetovo sobo in povedal, da nas rezervirani magnetofon že čaka v trgovini. On pa je grdo pogledal in na kratko odločil: »Ne bomo ga kupili. Glasba še prehitro pokvari mladega človeka. Vi bi delali kar nekaj po svoje, brez nadzora staršev. Saj če si želiš glasbe, lahko prideš k meni v sobo in bova skupaj poslušala opere.« Tako je tista lepa bela škatla, ki smo si jo bili natančno ogledali v trgovini, odplavala nekam v neskončnost, z njo vred pa še marsikaj drugega.

V tistih letih me je reševalo to, da sem se vse več posvečal matematiki in fiziki. V šolski klopi sva sedela skupaj s Petrom. On je bil na vseh tekmovanjih mladih matematikov najboljši v Sloveniji, jaz pa enako v fiziki. Še zdaj mi je lepo pri srcu, ko se spominjam vseh ur, ko sva skupaj reševala razne zahtevnejše vaje, paradokse, izzive. Medtem pa je čas skrival in po koščkih naplavljal spremembe. Res, v tistem zadnjem obdobju gimnazije se je name z neba začela zlivati neka posebna svetloba. Popeljala me je v skrivnost sintropije. Takrat mi je bilo osemnajst let.

⸞

Že prej, kaj kmalu po uspešno izdelanem »detektorju«, sem po svojih lastnih načrtih izdeloval drobne elektroakustične napravice. Najprej drobni tranzistorski ojačevalnik z malim zvočnikom, vse skupaj v plastični škatli za milo. Če sem nanj priključil svoj stari detektorski sprejemnik, sem radio poslušal na zvočnik, kar je bil že precejšen korak naprej. Nekje v globini podzavesti me je seveda priganjal impulz, da se osamosvojim od očeta, pa tudi od Jubla. Spomnim se, kako sem prav iz tiste škatlice od mila prvič slišal Dylanov Blowin’ in the wind. Takrat se je v meni nekaj premaknilo – prehod iz tesnobe domačih sten v duh časa, v sodobno širino globalne zavesti. Tudi pri nas se je že nekaj dogajalo. Tomaž Pengov, ki sem ga dobro poznal še iz osnovne šole, me je čudno navdahnil s svojimi prvimi javnimi nastopi, na primer skupaj s še enim Tomažem (Domicelj) na Gimnaziji Vegova.

Ker doma z nakupom magnetofona ni bilo nič, sem tisti svoj miniaturni ojačevalnik nameraval nadgraditi v drobni magnetofon, ki bi domoval kar v tej isti škatlici za milo. Če sem trak vlekel na roko, se je že slišal posnetek. Lotil sem se tudi miniaturnega elektromotorčka za pogonski sistem. Magnetofončka sicer nisem dokončal, sem se pa ob tistem delu veliko naučil o povezavah med električnimi signali in zvokom.

Proti koncu gimnazije me je starejši brat Martin, ki je rad poslušal klasične koncerte, navdušil za zahtevnejšo elektroakustiko. Domov je prinašal knjige o verni reprodukciji zvoka, torej o napravah Hi-Fi (high fidelity), pa debelo Adlešičevo Svet zvoka in glasbe … Nekaj knjig s tega področja sem s svojimi skromnimi prihranki kupil tudi sam. Učil sem se o frekvenčnih karakteristikah, o faktorju popačitve (RMS, root mean square), o prednostih negativne povratne zveze (feedback) v elektronskih vezjih in tako dalje.

Martinovi sošolci so na gimnaziji imeli bend, ki se je imenoval Lotosi, in za ta bend sem izdelal koncertni ojačevalnik na »lampe«. Ko zdaj gledam nazaj, se zavedam, da sem pri izdelavi tistega »kufra« naredil nekaj napak, tako da ta ojačevalnik nazadnje ni bil tako vrhunski, kot sem si takrat predstavljal. Pa vendar je nekaj časa dobro služil svojemu namenu. No, člani benda mi seveda niso mogli ali znali povrniti vseh stroškov za nakupljen material in delo, tako da sem že tedaj moral spoznati, da pač nimam talenta za biznis. V tem življenju sta mi pač namenjeni drugačna pot in usoda.

⸞

Po maturi sem se vpisal na študij fizike in potem nisem več imel toliko časa za elektroakustiko, čeprav me je to še vedno zelo zanimalo – a vse bolj v povezavi z lastnim duhovnim prebujanjem. V novem, študentskem okolju sem bil nenadoma postavljen v svet brez vseh tistih grobosti in nasilja, pred čemer sem se prej moral zapirati vase, navzven pa igrati pridnega fanta. Zato so mi že na začetku univerzitetnega študija začele prihajati na dan globoko zakopane travme iz otroštva. Pojavilo se je skrivnostno vnetje sklepov in vse bolj sem se pogrezal v notranjo krizo. Nekaj let nisem vedel, kam bi se obrnil, a poskušal sem vse mogoče, se zanimal za vse možne poti. Mlajši brat Jure je na domačo mizo odlagal pesnike. Veliko so mi povedali Kosovel, Jesenin in Tagore. Celotnega Verlaina v francoskem originalu sem prebral že pred gimnazijsko maturo. In morda so me prav Paul Verlaine, Sergej Jesenin in Rabindranath Tagore popeljali nazaj h glasbi, saj je njihova poezija čista glasba.

Zelo dolgo sem glasbo sprejemal povsem pasivno, tako kot oba brata, ne da bi sodeloval tudi aktivno. A ko sem bil v tretjem letniku študija, se je zgodlo nekaj drobnih dogodkov, ki so se med sabo poklopili. To me je dokončno izstrelilo v samostojnost. Na zelo nenavaden način in povsem samostojno sem odkril bistveno skrivnost glasbe. Le kaj je to bilo?

V tistih letih sem se veliko družil s kolegi in drugimi prijatelji iz Študentskega naselja (ŠN, »Naselje«) v ljubljanski Rožni dolini. Tam sem bil tako rekoč doma, saj se med stenami staršev nisem počutil najbolj prijetno (še najmanj pa v očetovi sobi, ki je dišala po alkoholu in včasih tudi po bruhanju). No, in nekateri teh novih prijateljev so v svojih študentskih sobah imeli kitare. Opazoval sem, kako strune proizvajajo zvok. Zvêni naenkrat niso več bili nekaj abstraktnega. Stvar me je začela zanimati.

Nekega dne sem v svojo delovno mizo zabil dva žeblja, približno meter narazen. Nanju sem napel jekleno žico in jo na obeh koncih podstavil z leseno kobilico. Poslušal sem osnovni ton. Iz osnov fizike sem vedel, da je frekvenca tona obratno sorazmerna z aktivno dolžino strune. Zato sem potem pritisnil še na sredini strune, tam, kjer je aktivna dolžina strrune zgolj polovična in je frekvenca zato podvojena. Znova sem zabrenkal: »Aha, to je torej ena oktava. Res se sliši podobno kot osnovni ton, oboje gre lepo skupaj.«

Pritisnil sem še na dveh tretjinah, pa na eni tretjini. Prebudili so se drugačni toni, ampak niso bili tuji osnovnemu. Čutil sem, da so se imeli radi. V znanstvenem smislu pa sem to razumel tako, da v določenem številu milisekund, ko en ton preživi dve časovni periodi, nek vzporedni ton preživi točno tri, in podobno za druge kombinacije. Zato se ti toni med seboj tako lepo ujemajo in je njihovo sozvanjanje prijetno za človeško uho.

»Ali ni to v neki zvezi z glasbenimi intervali?«, sem se vprašal. Ko sem bil spet v Naselju, sem preštel prečke na kitarskem vratu: dvanajst prečk do sredine strune. Ko prideš do sredine, si na eni oktavi. Torej, pri dvanajstih zaporednih stopnjah se frekvenca podvoji. »To je najbrž v zvezi z dvanajstimi klavirskimi tipkami v eni oktavi?«, sem takoj pomislil. Opazil pa sem tudi, da so prečke razporejene tako, da si dolžine strune med kobilico in vsako zaporedno prečko sledijo v geometrijskem zaporedju.

Pot do rešitve je bila potem kratka in jasna. Uporabil sem samo malo osnovne matematike. Iz pravkar opisanih opazovanj mi je bilo jasno, da je razmerje dveh frekvenc, ki ustrezata pritisku strune na dve sosednji prečki, točno dvanajsti koren iz dva, kar zapišemo takole: 2^1/12. Glasbeni intervali (na primer kvarta, kvinta …) pa so potem v zvezi z določenimi matematičnimi potencami tega izračunanega korena. To sledi iz osnovne značilnosti geometrijskega zaporedja. Kvarta je pri peti prečki, kvinta pri sedmi: torej sta zanimivi peta in sedma potenca od 2^1/12 , kar zapišemo 2^5/12 oziroma 2^7/12.

Tedaj še nismo imeli digitalnih kalkulatorjev, še manj sodobnih računalnikov. Imel pa sem vrhunsko logaritmično računalo (po domače smo mu rekli »rehnšiber«), ki sem ga prejel kot darilo na evropskem tekmovanju mladih fizikov. Še moji univerzitetni profesorji niso videli tako imenitnega. S tem računalom mi ni bilo težko izračunati tistega korena:

2^1/12 = 1,059463 …

in takoj sem dobil še ustrezne potence:

Kvarta:       2^5/12 = 1,3348…
Kvinta:       2^7/12 = 1,4983…

In se mi je odprlo! 1,3348 = 4/3. V tej enačbi je napaka od točnega ujemanja samo 0,11%. Medtem, ko ena struna zaniha trikrat, sosednja struna v kvartnem akordu zaniha štirikrat! Zato se kvarta tako lepo sliši. In s kvinto je podobno: 1,4983 = 3/2. Medtem ko ena struna zaniha dvakrat, bo sosednja zanihala trikrat. Tudi tu je napaka samo 0,11%. Torej dobimo skoraj točno čiste ulomke, ki jih je v zvezi z glasbo zaslutil že véliki Pitagora. In to je torej skrivnost glasbenih intervalov! Zdaj mi je bilo vse jasno! Preveril sem še nekaj drugih glasbenih intervalov in tudi tam so se izračunani rezultati še kar dobro ujemali s čistimi ulomki. Zapišem vse skupaj:

Sekunda:             2^2/12 = 1,1225… ≈ 9/8 (napaka 0,2 %)
Mala terca:          2^3/12 = 1,1892… ≈ 6/5 (napaka 0,9 %)
Terca:                  2^4/12 = 1,2599… ≈ 5/4 (napaka 0,8 %)
Kvarta:                2^5/12 = 1,3348… ≈ 4/3 (napaka 0,11 %)
Kvinta:                2^7/12 = 1,4983… ≈ 3/2 (napaka 0,11 %)
Zvečana kvinta:  2^8/12 = 1,5874… ≈ 8/5 (napaka 0,8 %)
Seksta:                2^9/12 = 1,6818… ≈ 5/3 (napaka 0,9 %)

Zanimivo, ustrezna potenca se najbolje ujame z ulomkom ravno pri kvarti in kvinti, ki igrata pomembno vlogo v glasbeni teoriji. In poglejmo še to: najlepša ujemnaja so ravno pri najosnovnejših ulomkih (ulomki z najmanjšimi števili v števcu in imenovalcu). O tem čudovitem ujemanju potenc in ulomkov sem tretjino stoletja kasneje nekaj malega zapisal v knjigi Razprave o Leonardu (Studia humanitatis, 2005). Kot da bi nam bila ta skladnost od boga podarjena: verjetnost, da bi tako dobro matematično ujemanje s čistimi ulomki nastalo »slučajno«, je namreč izredno majhna (manj kot ena proti bilijon (1.000.000.000.000) !

⸞

Zgodilo pa se je tistega leta še nekaj drugega. Prijateljeval sem s fakultetnim kolegom Joškotom in pogosto sem hodil na obisk k njemu domov. Tam se ga je prijelo domače ime Koko. Imel je dva brata in dve sestri, vsi skupaj nadvse zanimiva družina. Zelo lepo so me sprejeli v svoj krog. Mnoge večere sem preživel tam, morda še majčkeno več zaradi tiste mlajše sestre. A imeli so tudi gramofon in med drugim ploščo John Wesley Harding, po mojem mnenju eno Dylanovih najboljših. Tam sem jo slišal prvič, potem pa sem jo poslušal znova in znova ter kmalu znal vse komade na pamet. Najbrž sem takrat tudi prvič resno poskusil zapeti. Polagoma se mi je začelo odpirati. Tokrat ne samo znanstveno, temveč tudi čustveno.

Pol leta kasneje, v počitnicah po tretjem letniku fakultetnega študija, sem se s še tremi kolegi s faksa za en teden prestavil v nek obmorski vikend. Lepo smo se organizirali: eden od nas je prinesel kvaliteten gramofon z zvočnikoma v dveh ločenih boksih in nekaj dobrih LP plošč, drugi je prinesel magnetofon (nanj smo tam posneli nekakšen jam-session), tretji (to sem bil jaz) je ponudil tisto vikend hišico, kajti to je bil naš družinski vikend v Piranu. In četrti, hm, on se je bil ravnokar vrnil iz Turčije, od tam pa je prinesel lep košček »šita«. Na to »ponudbo« sem bil v bistvu pripravljen, saj je »revolucionarna« študentska Tribuna tedaj že dve leti objavljala »vzpodbudne« članke o tem, kako mladega človeka, ki se izvija iz spon družbenega konformizma in preživelih konceptov stare generacije, osvobajajo razne droge, od »džojntov« (kanabis) pa vse do »tripov« (LSD). Res, že nekaj let prej sem na londonski Carnaby Street in tam bližnjem Picadillyju zrl zamaknjene hipije in si mislil: »Aha, to je tisti drugi svet, tako zelo drugačen kot tesnobno okolje mojega otroštva, in morda prav takšno totalno drugačnost potrebujem na poti v svobodo.«

Tu moram dodati še to, da sem le par tednov pred tisto ekskurzijo v Piran doživel hudo razočaranje na svoji fakulteti. Profesor za termodinamiko, svetovna avtoriteta na tem področju, je grobo zavrnil moje mladostno delo na sintropiji. Podobno kot že mnogo prej moji starši, je zdaj tudi on, seveda samo na drugačen način, dal mene oziroma moje delo v nič. V svetu odraslih sem se znašel popolnoma sam. In zato mi je postalo še bolj jasno, da se moram oprijeti zelo močnih orodij, če se hočem izkopati iz travmatične bolečine preteklosti. O tem nisem razmišljal, to sem preprosto občutil. Torej, ko je v Piranu med nami zaokrožila prižgana pipica in seveda prišla tudi do mene, je šlo naprej vse zelo spontano, čeprav sem se kot zapriseženi nekadilec moral kar potruditi. Da mi ne bi postalo slabo, sem na kavču legel nazaj.

Na gramofonu se je vrtela plošča Atom Heart Mother znane britanske skupine Pink Floyd. Natanko se spominjam trenutka na plošči, ko me je »nekaj« nenadoma potegnilo v višave. Poletel sem z glasbo in plaval na njenih valovih, zlit s harmonijo zvokov. Nehal sem razmišljati, bila je samo glasba, prvič v mojem življenju tako intenzivno.

Intenzivno doživljanje glasbe, ki mi preje v mladostnem okolju »normalne« družbe ni bilo dano tako radodarno kot mojim vrstnikom, je torej na zelo nenavaden način vstopilo vame. V tej »šamanski iniciaciji« spremenjenega stanja zavesti seveda nikakor nisem bil edini. »Pozorno poslušam, kaj boš povedala za moje ljudi«, so rastlinske učiteljice naslavljali šamani v mnogih tradicionalnih kulturah. Seveda nihče ni postal šaman kar tako, brez dolgoletnih priprav na odgovorno delovanje za svoje ljudi. Tudi sodobni psihoterapevti (na primer ugledni zdravnik Gabor Maté) pod določenimi pogoji vse bolj priznavajo upravičenost »psihadelične terapije« – seveda spet ne kar tako, temveč gre za skrbno voden obred, z jasnim namenom duhovnega zdravljenja. In jaz sem bil takrat v nekem globokem smislu na to kar dobro pripravljen.

⸞

Potem je šlo bliskovito naprej. Ko smo se vrnili v Ljubljano, sem se odpravil v trgovino na Wolfovi ulici blizu Tromostovja (zdaj je na tistem mestu japonska restavracija). Takrat so tam prodajali glasbila. Kupil sem navadno šeststrunsko klasično kitaro proizvajalca Melodija Mengeš, za kako bolj zahtevno pa takrat še nisem imel niti denarja niti potrebnega znanja.

In kupil sem tudi drobni zvežčič Dalmatinske narodne dveh avtorjev: brača Jelačić. Tam notri so bila besedila, ki sem jih lahko slišal tudi od kolegov v Naselju, tako da so mi nekatera bila že v ušesu. »Za kim sad vapaj taj, za kim sad suze te, ne vrijedi patnja, znaj, jer laž je bilo sve …«, in tako dalje. In predvsem, tam notri je bila tudi kratka razlaga akordov in ustreznih kitarskih prijemov, tam so bile skice prečk in označbe, kje moraš za določen akord pritisniti s prsti. Ustrezni akordi so bili označeni nad besedilom vsake pesmi. To mi je povsem zadostovalo. Na koncu tega zvežčiča pa je kot krona vsega žarela slika kvartnega in kvintnega kroga, skupaj z nekaj besedami o transponiranju, da lahko izbiro kitarskih akordov prilagodiš naravni višini svojega glasu.

Priznati moram, da ta drobni zvežčič bratov Jelačić še danes predstavlja skoraj vso mojo izobrazbo na področju glasbene teorije. (Kasneje sem se naučil še osnov notnega zapisa.) Menda niti nisem edini, ki se je s tako pomanjkljivim teoretičnim znanjem aktivno lotil glasbe. Leonard Cohen je prejel eno samo uro glasbenih inštrukcij: menda ga je inštruktor naučil dva ali tri kitarske akorde, in ko je Cohen naslednji dan poklical inštruktorja, da bi z urami nadaljevala, je zvedel, da je ta pravkar naredil samomor. Začetek kariere si je Cohen ustvaril s tistimi par akordi. Jaz pa sem jih znal še precej več, osnovne akorde, dominante, subdominante ter septakorde za kako polovico tonalitet iz kvartno-kvintnega kroga! In vse to v durih in molih! To rudamentarno znanje mi je dajalo nekaj malega zaupanja vase. Pa saj tudi Bob Dylan najbrž ni hodil v uradne glasbene šole in marsikdo drug tudi ne. Za izvajanje klasične glasbe so seveda potrebna mnoga leta vaje v uradnih glasbenih šolah, za kantavtorje pa mnogokrat veljajo malo drugačna pravila. Na primer, eden največjih slovenskih kantavtorjev (in po mojem mnenju celo največji) Tomaž Pengov je popolnoma samostojno razvil zanj značilno mojstrstvo na kitari.

Potem sem skoraj eno leto vsak pozni večer prepeval tiste dalmatinske narodne in jih spremljal na kitari. Mlada soseda Darja, ki je živela eno nadstropje nad mano in me je v tišini noči pogosto slišala, je bila z mojo muziko kar zadovoljna – torej moji debuji vendarle niso bili tako grozni.

⸞

Zelo kmalu mi to ni več zadostovalo. Kupil sem si standardni kasetnik znamke Schaub Lorentz ter izdelal zanj in za pripadajoče kable priročno usnjeno torbico s hipijevskimi resicami ob robu. Končno sem imel svoj lastni magnetofon! Še vedno ga skupaj s torbico nekje hranim kot prijetni spomin na tiste čase. Potem sem s tisto hipijevsko torbico hodil okrog prijateljev in snemal povsod, kjer so imeli kako meni ljubo ploščo ali posnetek na traku. Posnel sem skoraj vse od takratnega Dylana in nekje sem si skopiral tudi notne zapise številnih njegovih pesmi iz začetnega obdobja. Vse to mi je dalo kar nekaj snovi za učenje. Tako kot se prvošolčki trudijo s črkami, sem se tedaj jaz trudil z notami in kitarskimi akordi.

V Študentskem naselju nam je bila v kleti četrega bloka na voljo dvoranica za študentske zabave in glasbene prireditve. Redno vsak teden je bil tam en večer posvečen kaki glasbeni skupini ali znanemu kantavtorju, morda znani pevki. Stane Sušnik je vrtel njihove plošče in jih komentiral. Po tistem kletnem prostoru so torej grmeli kitarski izbruhi Jimija Hendrixa, tam so nas pretresali iskreni, pogumni čustveni kriki Janis Joplin in tako dalje. Ta dva kantavtorja sta, skupaj s Che Guevaro, prav v tistem času podlegla izredno intenzivnim družbenim turbulencam zgodnjih sedemdesetih let – in se, ironično, z žrtvovanjem življenja zapisala med novodobne revolucionarje, študentske »svetnike«. K tem »mučenikom« bi lahko dodal še Jima Morrisona in še koga ali kaj. Skratka, na eni strani je tisti čas ustvaril močno mitologijo, a v tej prekucniški atmosferi sem intimno imel vse možnosti, da tudi sam odkrito raziskujem. Ne, mitologijam nisem nasedel. V turbulentnem, kaotičnem okolju sem si ustvaril malo oazo notranje jasnine, duhovnega prostora za iskanje odgovora na vprašanje: Kdo sem? S tem namenom sem vsak teden hodil v tisto klet poslušat plošče in Sušnika. Tako sem se vse lažje orientiral v glasbenih tokovih mlade generacije.

Na svoj mali kasetnik sem poleg Dylana snemal tudi vse dosegljivo od Joan Baez in kmalu sem odkril tudi Leonarda Cohena, pa Neila Younga, Janis Joplin in tako dalje. In seveda sem končno imel pri sebi tudi Pink Floyde in še marsikaj drugega na lepi zbirki kaset. Zdaj sem vse to intenzivno poslušal, a takoj mi je bilo jasno, da moja kitarska tehnika in glasbeno znanje ne dovoljujeta kakih glasbeno zahtevnejših interpretacij. Najbolje mi je šlo prav z Dylanom – deloma zato, ker je pri njem močan poudarek na besedilu (kar mi je pomembno), deloma pa zato, ker tudi on (vsaj tedaj v njegovem prvem obdobju) tudi ni bil ravno virtuoz na kitari in se ga je lažje dalo posnemati. Na primer, z Ericom Claptonom mi nikoli niti približno ni šlo, čeprav ga imam rad.

Tako sem večkrat hodil s kitaro po Naselju, seveda najraje po sobah v ženskih blokih (lihe številke blokov!), in prepeval take komade kot na primer Blowin’ in the Wind, A Hard Rain ‘s Gonna Fall, Mister Tambourine Man, Tomorrow is a Long Time … Punce so me rade poslušale, a jaz sem se dobro zavedal, da nisem noben frajer na kitari, saj sem šele s trudom dosegel tisto, kar je bilo drugim dano že v otroštvu in so zato imeli možnost priti precej dalj. A bil sem iskren, v interpretacijo sem vložil vsa čustva in verjetno je to vsaj za silo odtehtalo moje izjemno pomanjkljivo glasbeno znanje.

Podobno kot Dylan sem se pogosto spremljal z orglicami. Na študentskih sejmih sem si nabavil nekaj dobrih Hohnerjevih, eno v tonaliteti C (in v G na obrnjeni strani), drugo v tonalitetah F in B. V te druge orglice (F/B) sem vgradil magnetni odjemnik zvoka (izdelal sem ga sam), tako da sem orglice lahko priklopil na ojačevalec in zvočnik. Celó kantavtor Marko Brecelj (takrat moj kolega na fiziki) je bil navdušen nad to mojo originalno idejo.

Drugi kantavtor, ki je imel še večji vpliv name, je bil Tomaž Pengov. Malo kasneje je izšla njegova kultna plošča Odpotovanja (umetniški presežek!), a dokaj poznana oseba je bil že prej. Na Radiu študent so vrteli njegove pesmi. Vsa študentska mladina je govorila o Tomažu, vse punce so ga hotele spoznati. Jaz sem se zaljubil v Alenko iz Študentskega naselja, ampak ona mi je žal povedala, da je že zaljubljena v Tomaža …

Zgodnja sedemdeseta je bil čas študentskih revoltov, tudi pri nas. Postal sem član uredništva na študentskem časopisu Tribuna, bil sem torej v toku dogajanj. Spomnim se nekega zborovanja na Filozofski fakulteti. V veliki predavalnici smo gledali neke angažirane filme, med študentsko publiko pa so kar med filmom zaokrožili džojnti, ki se jih v svojem mladostnem uporništvu seveda nisem branil. Pozno zvečer pridem domov in poslušam Dylana, njegovo Sad Eyed Lady of the Lowlands s plošče Blonde on Blonde. Ko se potem na sobotno jutro zbudim, mi je pesem še vedno v ušesih. Zapojem in šele potem preizkusim na kitari, če sem zadel pravi ton. Res sem ga zadel: kar za nekaj časa sem bil takrat obdarjen z absolutnim posluhom.

V tistih letih sem vsako soboto popoldne obiskal svojega mlajšega bratranca Tomaža, da sva se pogovarjala o vsem mogočem, veliko tudi o znanosti. Ko je bil star kakih pet ali šest let, sem mu v neki knjigi pokazal sliko nam najbližje galaksije Andromeda. Povsem ga je očarala in … Tomaž je zdaj zelo priljubljeni profesor astrofizike na ljubljanski univerzi.

Tisto soboto sem, še vedno pod vplivom prejšnjega večera na Filofaksu, pri Tomaževi družini sédel za klavir. Ja, to je bil točno tisti klavir, s katerega nas je mama petnajst let preje naganjala stran, ker jo je nezavedno bolela njena lastna odpoved glasbi. Jaz še nikoli prej nisem igral na klavir, ta pa je bil takrat ravno sveže uglašen. Zapel sem Sad Eyed Lady of the Lowlands in poskusil s tipkami. Samo bele niso zadostovale, moral sem dodati še črne. Spomnim se, da je bila neka zahtevnejša tonaliteta, a to me sploh ni motilo. Čez pet minut sem se že z vsemi prsti suvereno sprehajal po tipkah in zraven prepeval. Ko sem utihnil, me je teta začudeno vprašala: »Ejček (tako so me klicali pri stricu in teti), nisem vedela, da si hodil v glasbeno šolo! Koliko letnikov pa si izdelal?«

⸞

Opisani primer s klavirjem je bil značilen za tisto moje obdobje odpiranja v celovitost občutja, mišljenja in delovanja. Od tedaj je minilo že mnogo let in na vse skupaj lahko gledam iz velike časovne distance.

V sedemdesetih letih je bila »trava« priznana in cenjena predvsem med tistimi študenti, ki so v mladostni raziskovalni vnemi dvomili v poenostavljene, linearno zastavljene »resnice« o človeku in družbi. Deloma je bila integralni del študentske kulture. Morda je nekaterim resda bila ceneno sredstvo za beg od vsakodnevne realnosti, a mnogim (in mene so zanimali samo tile) je bila predvsem pomočnica za nekonformistično doživljanje sveta in celostno, pogumno razmišljanje. Danes bi lahko naštel celo vrsto prijateljev z iskreno duhovno aspiracijo, da smo se skupaj predajali dolgim pogovorom o človeku in družbi, morda smo skupaj poslušali glasbo, morda smo pripravljali novo številko študentske Trubune, morda v prešernem smehu gradili začetne nastavke za kako radijsko igro in tako dalje.

Mnogi od teh prijateljev so danes ugledni univerzitetni profesorji, umetniki s številnimi nagradami, nekateri celó bivši ministri. So opisani »travni izleti« škodili njihovi etični drži, njihovemu umevanju svetá, odgovornemu delovanju med ljudmi? Nikakor ne, prej obratno – to lahko še bolj mirno potrdim danes, ko se tako očitno lomijo preživele strukture svetá in je velik del t.im. »zahodne« civilizacije v moralnem razsulu. Mladostna iskrenost nam je pomagala utrditi pristno človeško integriteto, zavedanje tistega kozmičnega občutja, kaj pomeni biti človek.

V uglajenem okolju pravovercev mi ne pade na kraj pameti, da bi tukaj izdajal imena teh danes tako uglednih ljudi. V študentskih letih sem zelo hitro spoznal, da alkohol pač ne more biti moja droga. Iskal sem nekaj, kar bi mi pomagalo raztopiti čustvene blokade, travmatične posledice otroških let, ko sem bil zavrt v izražanju lastne avtentičnosti. Nikakor mi ni manjkala disciplina ali čut odgovornosti, temveč nekaj povsem drugega: hrepenel sem po odrešujoči spontanosti, po ljubezni in miru in glasbi. To pa so bile natanko vrednote hipijevske ere, vrednote, ki jih je vsakodnevno propagiral tudi študentski tisk. Torej, trava mi je pomagala, da so se stare kode v duši zmehčale in dale možnost spremembam.

Znašel sem se v svetu, ki je bil nekje globoko v meni nastavljen že prej, a nekako nisem imel moči, da bi poslušal tiha telesna opozorila v obliki zdravstvenih težav. Zdaj se je to hitro spreminjalo. Šlo je za neke vrste zapoznelo puberteto, kajti še celo v gimnazijskih letih sem bil ujet v nezdravo okolje – torej sem moral intenzivno nadoknaditi zamudo v odraščanju. Ta intenzivni preboj bi težko zmogel brez nekakšne šamanske iniciacije, ki jo je v meni sprožila kanabito, rastlinska duša konoplje.

Alkohol deluje sila različno na različne ljudi: lahko rodi neodgovorne pijančke, nasilne družinske patriarhe; ali pa povsem drugače, sadovi trte so navdihovali velikega, treznega človekoljuba Toneta Pavčka. Prav tako tudi kanabis deluje na moč različno – odvisno od (zavestne ali podzavestne) duhovne namere posameznika. Zase lahko mirno zatrdim, da mi je srečanje s travo pomagalo raztopiti moreče okove brezumno kaznovalne vzgoje in so se potem čisto spontano ozavestili nekateri vidiki duhá, ki so bili v otroštvu zatrti in še potem dolgo časa pozabljeni. Na primer tista srečna igrivost, ki je v letih otroštva vse preveč ušla mimo mene, je pa neobhodno potrebna za zdrav duševni razvoj. Zato so se mi lahko šele mnogo poneje odprla skrita vrata za umevanje in doživljanje glasbe.

Ker ne maram hinavščine, dodajam kratek komentar. Duša indijske svete rastline cannabis sativa morda komu res podari kak koristen uvid, vendar ga je potem treba dolgo prevajati skozi trezne izkušnje – in kot za vsak odgovoren korak v življenju je za to potrebno veliko časa, zbranosti in potrpežljivega dela. Vsaj za svoje pretekle izkušnje lahko rečem tako, čeprav ni bilo enostavno ali ceneno. In če že primerjam pri nas tako opevani alkohol in tako demonizirano travo, res ne vidim upravičenega razloga za kar pavšalno demonizacijo slednjega. Ugledni univerzitetni profesor filozofije mi je zaupal dobesedno takole: »Zakaj je indijska konoplja pod takim pritiskom obsojanja? Nagovori te, da nehaš delati za Gospodarja, tvoj Gospodar pa tega seveda ne bo dovolil.« Skratka, srečujemo se z družbenimi vprašanji poznega kapitalizma in če se jih lotimo skrbno in celovito, se nam ne bo odprla Pandorina skrinjica nekih cenenih rešitev.

⸞

Čustvene in duhovne spremembe so si hitro sledile. Med drugim so kmalu sprožile odločen pobeg iz toksične ječe moje primarne družine. Potem sem se mnoga leta selil po najetih sobah, kitara pa mi je ves čas ostajala zvesta prijateljica. Ob večerih sem začel zahajati v Šumi, enoprostoren lokal vis-à-vis ljubljanske Drame, kjer so se takrat ob večerih zbirali umetniki in bohemi. Žal tega Šumija danes ni več, zdaj se tam šopirijo ekscesno draga stanovanja za novo elito.

V tistem malem zakajenem prostoru sem spoznaval zanimive literate, segajoče nekam tja čez, torej ven iz kolesnic navidezne normalnosti. Nekatere od njih sem poznal že od prej. Še bolj pa sem prijateljeval z mladimi glasbeniki. Tomaž Pengov je bil moj prijatelj že od prvih razredov osnovne šole. Z njegovim očetom Marjanom sem se pogosto pogovarjal o sinhronizmu med kozmičnimi magnetnimi polji. Preko Tomaža sem spoznal še ostale člane glasbene skupine Salamander.

Veliko sem se družil z Jerkom Novakom, odličnim mladim kitaristom. (Pozneje sva se družila tudi trikrat na morju, v poletni jasnini jadranskih otokov, in Jerko se seveda tudi tam ni ločil od svoje kitare.) Če sem prišel k njemu domov na obisk, sem ga našel, kako sedi v svoji sobi ter dolge ure vadi in vadi. Še jaz sem tiho prisedel in ga poslušal. Potem ko so strune na Jerkovi klasični kitari obmolknile, sva se pogovarjala o čistosti zvoka in o matematični jasnosti glasbene forme. On in Tomaž in vsa tista glasbena druščina so ljubili svoje inštrumente tako nežno kakor ljubljeno žensko.

No, in vsi ti in še mnogi drugi so se vsak večer drenjali v Šumiju. Nekega večera mi je Tomaž rekel: »Andrej, v Centromerkurju so dobili nove vzhodnonemške kitare. Niso zelo drage, za svojo ceno pa so izjemno kvalitetne. Najbolje, da pohitiš in si kupiš eno, dokler jih še imajo.«

Tomaž je rad govoril o duši kitare. Pri sebi doma jih je imel celo zbirko, tiste klasične in lutnje, pa dvanajststrunko … Razmišljali smo, da bi jaz za diplomsko nalogo delal holografsko študijo najboljše jugoslovanske kitare iz zagrebške delavnice Drago Bočkaj. Za to študijo je bil zainteresiran kitarist Borisav Jovičić, ki je uradno bil profesor fizike na beograjski Univerzi. Jaz pa sem bil v tesnem stiku s spretnimi in sposobnimi fanti iz Elektrooptike (poslovna enota slavnega podjetja Iskra), ki je vključevala tudi laboratorij za holografijo, poln vrhunske opreme. Takrat sem se pripravljal, da bi prav tam delal raziskave za svojo diplomsko nalogo, le témo je bilo še treba določiti.

S Tomažem sva se pogovarjala, ali je možno v nekaj mesecih ali vsaj v pol leta opraviti verodostojno študijo kitarskega telesa, občutljivo spoznati njeno zvenečo kožo. Tomaž je bil mnenja, da je to nemogoče: za kaj takega si je treba vzeti celo življenje. Čutil sem, da ima prav. Tako se je zgodilo, da nisem s pomočjo laserske holografije študiral interferenčnih krivulj na trupu najboljše bočkajce, temveč sem delal diplomo iz elektrooptičnih lastnosti kristalov. Tako me je poleg vsega ostalega prevzela tudi lepota matematično-fizikalnega opisa kristalov, a to je že druga zgodba.

Skratka, Tomaž ni bil kdorkoli za nasvete o tem, kaj je dobra kitara. Po tistem večeru v Šumiju sem nasledni dan že pohitel v Centromerkur. Kupljena kitara je res bila odlična in nanjo igram še danes: v polovici stoletja ni prav nič izgubila na zvočnosti.

Tako sem potem vsak dan z velikim veseljem igral nanjo. Vse tiste naučene komade od prej, pa še nove in drznil sem se celo predati kaki kratki lastni improvizaciji. Bilo mi je jasno, da pravim glasbenikom in slovečim kantavtorjem ne sežem niti do gležnjev, ampak vseeno mi je veliko pomenilo to, da sem v stiku z ljubljeno, zvesto kitaro odkrival delček za delčkom svoje pozabljene duše. Zložil sem torej nekaj svojih izpovednih komadov ter vadil ustrezne akorde. Moje preproste izvedbe so bile marsikomu kar všeč. Na primer, ko sem eno leto učil fiziko na elitni ljubljanski gimnaziji (t.im. »Šubička«), sem za novo leto prinesel tja še kitaro. Dijaki so to zelo lepo sprejeli – ni pa enako mislil konservativni šolski ravnatelj, kar je že spet druga zgodba.

⸞

Med umetniki sem se počutil vse bolj doma. Toda glede lastne umetniške ustvarjalnosti sem se zadosti močan in samozavesten počutil samo v literaturi. Že od otroških let dalje sem rad pisal pesmi, zelo različne in ob različnih priložnostih. Vendar moram priznati, da mi praktično nikoli niso zažarele tako izrazito kot »pravim« pesnikom ali pesnicam.

Od študentskih let dalje pa sem svoja razmišljanja zaupal še dnevnikom, ki se jih je v desetletjih nabralo za cel snop zvezkov. Večidel so spisani v moji lastni tajni pisavi, ki je v kritičnih letih mojega samotnega, oviranega odraščanja mojo občutljivo intimo ščitila pred nasiljem in kaosom zunanjega sveta. Iz teh dnevnikov, na primer iz zapisov sanj, so se polagoma, povsem spontano začele razvijati moje prve pravljice. Nikoli si jih nisem izmišljal – z nekakšno znanstveno natančnostjo sem samo zapisoval to, kar je že bilo tam in kar je v jutru dneva vstajalo iz nežne presežnosti v objemu narave.

Najbolje se mi je posrečilo, če mi je v ritem jezika uspelo ujeti tudi govorico glasbe. Med drugimi je ta proces v meni vzpodbujal ruski pesnik Sergej Jesenin, ki sem ga požiral tako kot mleko in med. Še danes ga lahko na pamet recitiram vsaj uro ali dve. Pozneje sem kako njegovo pesem tudi uglasbil (čeprev jo je verjetno tudi že on, gotovo bolje od mene, samo slišal ga nisem, njegovih recitalov s kitaro ali harmoniko).

Narava in glasba – pri meni se je oboje vse bolj povezovalo v eno samo kozmično harmonijo. Seveda se danes tega zavedam veliko bolje kot takrat, ko se mi je šele začelo odpirati.

Jasno se spominjam nekih novoletnih praznikov v tistem času. S prijatelji smo nekaj dni prežurali nekje na zasnežêni bloški planoti, v stari kmečki hiši s krušno pečjo. Med nami je bil tudi Tomaž Pengov, svojo kitaro pa sem prispeval jaz.

Ko smo se vračali v Ljubljano, v zadnjem prazničnem dnevu lokalni avtobusi še niso začeli voziti. Morali smo iti peš vso dolgo pot tja dol do Cerknice. Šli smo po stezi navzdol ob potoku, vsenaokrog pa belina in sneg, zimska tišina, polna neizrečene skrivnosti. Le kdaj pa kdaj se je oglasil samotni vzklik kake ptice. Na poti smo se ustavili pri nekem štoru ob uhojeni gazi nad potokom. Tomaž je z robom svojega plašča suvereno pometel sneg s štora in me prosil za kitaro. Potem je sedel na štor in zapel:

Prišla je tiha skozi kožo zimskih dni
in čudno kletko je nosila med dlanmi,
da jo napolniš z gnezdi ptice selivke
in z zvokom noči. … … …

Takrat sem prvič slišal to pesem, mnogo preden je bila posneta za ploščo Pripovedi. Bilo je to eno tistih močnih doživetij, ko se glasba povsem zlije s sanjami obzorja in z aspiracijo duše. Tomaž je ubesedil in uglasbil slutnjo, ki je našo pohodniško skupinico prav v tistem trunutku nagovarjala skozi zimsko tišino. In še danes se mi zdi, da je Tomažu, podobno kot tudi meni, najlepše pesmi povedala duša narave.

Marsikomu zveni nenavadno, če na tem mestu zapišem, da sem tekom svojega življenja pogosto prav v objemu narave poslušal in doživel najlepše glasbene »koncerte«. Seveda bom takoj pojasnil, kaj mislim s tem. V otroštvu sem vsako poletje dolge ure umirjenih dni presedel na skalah ob kristalno čistem gorskem potoku. Vsak dan na novo in, vsaj kar se tiče človeške družbe, vedno popolnoma sam. Bila je to neke vrste spontana meditacija, čeprav takrat še nismo uporabljali te besede in je bilo torej tem manj možnosti za domišljavost o kaki imenitni »duhovnosti«. Torej, ko sem prisluškoval šumenju potoka in šelestenju zelenega vrbovja ob vodi ter temu potrpežljivo namenil neomejeno trajanje časa, se je ta osvobojeni čas razblinil v nekakšno praznino, ali še bolje, v neizmerno polnost praznine, tako da sem v šumenju vode in vetra zaslutil pritajeno, tiho glasbo narave.

Te skrivnosti se veliko bolje zavedam danes, več kot pol stoletja kasneje. Kar je nekoč bilo pritajeno, je kasneje postalo slišno in tako rekoč matematično jasno. Danes se mi često dogaja, da se nekje v naravi, zlasti tam kjer poznam številne svete kotičke, iz šumenja vode in vetra izluščijo glasovi nekakšnega angelskega petja. To so neverjetno lepi koncerti, polifonija, ki lahko traja pol ure ali še več. In kar je še najbolj neverjetno, tudi sam lahko vsaj deloma uravnavam kompozicijo takega »koncerta« – v duhu ga poslušam, kot da bi tudi sam pel skupaj z angeli.

V svojem pravljičnem romanu Zvezdni otroci sem to harmonijo zvokov, ki sem jo pogosto resnično doživljal, poimenoval glasba Vesolja. In tako kot si tudi sicer v svojih pravljicah nisem nikoli ničesar izmišljal, tudi ta naravni »čudež« ni konstrukt fantazije.

⸞

Nadaljujem s spomini iz časa mladosti. V tistih letih sem sestavil (deloma po svojih načrtih) kvaliteten mono ojačevalec ter zraven še ustrezni boks z zvočniki. Nanj sem priključil svoj stari kasetnik ali pa moj prvi gramofon, ki sem ga kar sam sestavil tako rekoč iz odpadkov. Še vedno sem živel zelo revno, sem pa že lahko povabil prijatelje na kak mini glasbeni žur.

A kmalu mi to ni bilo več dovolj. Že od svojih gimnazijskih let sem resno sanjal o tem, da bi imel vrhunsko Hi-Fi glasbeno verigo: gramofon z zbirko LP-jev, profesionalni stereo ojačevalec in par velikih boksov z zvočniki. Vse to sem gradil postopoma, v celoti je trajalo kakih pet let. Gramofon Pioneer sem naročil z Japonske, medtem ko sem vrhunski ojačevalec sestavil kar sam, seveda z malenkostno pomočjo prijateljev. Nizko- in visokotonske zvočnike Kef pa sem naročil iz Anglije ter zanje po natančnih navodilih izdelal dva lesena boksa.

Izdelava stereo ojačevalca mi je bila neke vrste priprava in trening za kasnejšo izdelavo še bolj zahtevne elektronike, saj sem že tedaj vedel, da jo bom kmalu potreboval za laboratorijske meritve sintropije. Gradnje ojačevalca sem se torej lotil zelo resno. Če se je tisti moj stari mono ojačevalec ponašal s kar nekaj vrtljivimi gumbi za regulacijo tonov, torej posebej za posamezna frekvenčna območja (en način za izboljšanje frekvenčne odzivnosti), pa sem se pri novem ojačevalcu temu v celoti odpovedal.

Zenovski pristop: odstrani vse, kar ni resnično potrebno, in ohrani samo tisto najnujnejše – vendar to, kar preostane, potem dodelaj do popolnosti. Tako bo izdelek zažarel v tisti nenavadni lepoti preprostosti, ker bo izražal neko prvinsko čistost in lahkotnost, približal se bo zenovski oziroma budistični praznini. Namreč, samo skozi lahkost praznine se lahko povsem prilagodimo gibkim tokovom narave in samo tako bo ojačevalec povsem naravno posnemal edinstveni zvok originala z vsemi finesami. Brez vsakega ponarejanja. Skratka, iz tega sledi, da mora ojačevalec imeti popolnoma linearno frekvenčno karakteristiko (izjema je seveda t.im. RIAA ekvalizacija gramofonskega signala) v celotnem slušnem razponu, torej od 16 Hz pa vse do 20 kHz, in potem so vsakršni dodatni gumbi za frekvence čisto odveč. Boljšega zvoka kot je naraven zvok ne moreš doseči.

Priskrbel sem si ustrezne načrte elektronskega vezja, z elektronskim materialom pa so me založili fantje iz Elektrooptike. Tam sem malo prej delal diplomsko nalogo in prav tam sem kasneje izvêdel prve uspešne laboratorijske preizkuse sintropije. Torej sem zelo dobro poznal njihove vrhunsko opremljene laboratorije. V Elektrooptiki so bili preskrbljeni z najkvalitetnejšimi sestavnimi deli za elektronska vezja in fanje so mi jih rade volje poklanjali za moje naprave. Na primer, neke posebno kvalitetne izhodne tranzistorje so v Evropi lahko dobili samo v nekaterih firmah (strateški material!) – in dobil sem jih. V posebnih sobah na koncu hodnika pa so imeli profesionalno tehnologijo za izdelavo tiskanih vezij in tudi v teh delavnicah sem prebil kar nekaj zanimivih ur.

Ko je bil ojačevalec izdelan in sem ga prvič vključil, se je oglasil takoj in brez napake – samo dva trimerja sem moral še uravnati. To doma izdelano napravo še zdaj vsak dan uporabljam, svetlečo aluminijasto škatlo s povsem linearno frekvenčno odzivnostjo in s skoraj ničelnim faktorjem RMS. Izgotovljena mrcina zmore izhodno moč 2 × 200 W brez popačitve.

Le zelo kratek čas sem jo poslušal na polno moč. Prijateljica iz zgornjega nadstropja mi je prijazno rekla: »Andrej, tvoja muzika mi je zelo všeč, kar nadaljuj, samo ne vem, kaj naj naredim, da mi miza ne bo več potovala po sobi.« Pa sva šla in nalepila klobučevino pod noge njene mize, pa tudi jaz sem hitro uvidel, da bistvo glasbe pač ni v glasnosti. Ko smo enkrat pri meni poslušali Neila Younga, je Tomaž pripomnil: »Neil Young tako dobro kot malokdo drug ve, kaj je tišina, in zna spoštovati ravnovesje med glasbo in tišino.«

Med glasbo in njeno tišino,
med senco in njenim telesom,
med žensko in njeno lahko stopinjo
čutiš pot.
Med besedo in molkom
je Zemlja, na katero si stopil,
ti je vzela del potovanja,
ko se vrneš,
si sam.

(s plošče Odpotovanja: V nasmehu nekega dneva)

⸞

Celotna glasbena veriga je bila dokončana malo po tistem, ko sem se vrnil iz Indije. Tam sem v Kumaraswamijevem ašramu (mesto Dharwar v zvezni državi Karnataka na jugu Indije) poleg meditacije vsak dan vadil klasične indijske ritmične vzorce (t.im. tale) v igranju na table, indijske bobne. V sosednji meniški celici pa je stanoval prijatelj Richard Matthews iz Anglije, ki je na svojem sitarju enako pridno vadil indijske melodične vzorce (rage).

Že vse od zgodnjih študentskih let sem se zanimal za indijsko duhovnost in filozofijo – iskreno, v okviru celotne indijske kulture, tradicionalne ali sodobne. Za mojo študentsko generacijo, še posebej pa zame, je Indija predstavljala pravljično deželo (nekakšno Indijo Koromandijo), kjer se od materialne navlake prenasičeni zahodnjak »potopi v globoko meditacijo« in končno najde svoj dušni mir. Moja osamljena duša je odkrivala nek poseben čar v indijski poeziji in glasbi. Prebral sem vse dosegljive prevode Tagoreja, in glasba … kadar sem pri prijateljih poslušal nekatere plošče z vrhunci klasične indijske glasbe, me je duhovna presežnost, ki jo na valovih tišine nosijo čisti zvoki sitarja, vine ali flavte, presunila tako močno, da mi je célo telo prevzel nenavaden, topel drget.

Tako mi je bilo torej usojeno, da sem se po vrsti »nenavadnih naključij« nazadnje znašel v Kumaraswamijevem ašramu. Bil je to skrit kraj za resne iskalce starodavnih modrosti, ki ga naključni turisti niso mogli najti, še zlasti pa ne takrat, ko smo Indijo šele odkrivali. Tako se je zgodilo, da sva bila z Richardom v ašramu skorajda sama. Imela sva res ogromno časa za dolge pogovore, za meditacije (duhovna smer Šiva-joga) in seveda za glasbene učne ure.

Richard je vsak dan nekaj ur posvetil svojemu sitarju, sam ali skupaj z učiteljem. Tako se je takoj pojavilo vprašanje, katerega instrumenta pa se bom lotil jaz. V Indiji ni težko najti dobrega glasbenega učitelja, učne ure pa so bile takrat za naše pojme zelo poceni.

Bilo je nekaj razlogov, da sem se odločil za table. Zavedal sem se, da je pravilen glasbeni ritem moja šibka točka in sem to hotel vsaj malo popraviti. Predan, uglašeni ritem prispeva k samozavesti in tega mi je vedno manjkalo. Poleg tega sem imel občutek, da je sitar zame prezahteven inštrument. V nekaj mesecih, kolikor sem še nameraval ostati v Indiji, ga ne bi mogel niti približno obvladati. In tretjič, z Richardom sva se pogovarjala, da bova morda kdaj v prihodnosti igrala skupaj, tandem sitar-table pa predstavlja indijsko klasično zasedbo. Torej sem se odločil za table in potem sem tudi jaz vadil vsak dan dve uri, eno uro sam in eno uro skupaj z učiteljem.

Indijske table sestavlja par bobnov, tisti levi (dagga) za nizke in desni (tabala) za visoke tone. Po nakup sem šel kar v Mumbaj in se vrnil z zajetno potovalko. Že prva učna ura je bila zelo zanimiva. Učitelj Racaja Hiremath mi je naročil, naj grem na ašramski vrt in naberem jasminovo cvetje. Z njim sem potresel napeti kožni opni obeh bobnov. Po tej posvetitvi sem smel mehko položiti dlani na obe površini, da sem z vsem spoštovanjem do inštrumenta občutil njegovo glasbeno dušo. Ta uvod mi je bil zelo všeč in tako se je začelo.

Indijski ritmi so na splošno bolj zapleteni kot naši zahodni, evropski. Začela sva z nekim tričetrtinskim ritmičnim obrazcem in postopoma prišla do šestnajstčetrtinskih ritmov (zlasti ritmična skupina tīntal), ki prevladujejo v klasičnih indijskih ragah.

Igra se s prsti, ne s palčkami, tako da dihaš v živem stiku z dušo glasbe. Obstaja dolga vrsta različnih udarcev z določenimi prsti leve ali desne roke, in seveda obstaja še več sinhronih kombinacij za levo in desno roko, vsak tip tako kombiniranega udarca pa se v didaktične namene poimenuje z določenim zlogom. S takimi kratkimi zlogi mi je torej Racaja v zvezek zapisoval ustrezne domače naloge. Na primer, takole se zapiše določen ritmični vzorec tīntala, eden mnogih, ki sem jih vadil:

Dhage tṛkǝ dhina gina ǀ dhage tṛkǝ dhina gina ǀ

dhage nada tṛkǝ dhitǝ ǀ dhage tṛkǝ tina kina. ǀ

Cenil sem matematično natančnost, potrebno za vstop v usklajeni tok notranjega časa, in Racaja me je na to vseskozi opozarjal. Tako sem jaz v svoji meniški sobici pozabil na zunanji čas in pridno vadil, podobno pa Richard v svoji celici. Če ptiči na vrtu niso bili preglasni, sva se lahko poslušala preko stene in morda sva se kdaj celo glasbeno ujela.

A žal na tablah nikoli nisem napredoval tako daleč, da bi igral skupaj z Richardom. Usoda je naju oba odnesla drugam.

Potem ko sem se vrnil v Slovenijo, sem nekaj let še ohranjal svoje skrajno elementarno znanje za ritmično spremljavo indijske glasbe, in tudi Racaja mi je še kako leto pošiljal pisma z zapisi vaj. A v drugačnem okolju mi je motivacija polagoma splahnela in sem si moral priznati, da v tem življenju svojega pičlega glasbenega talenta ne smem razpršiti na več tako različnih strani. Mar ne bi bilo bolje, da se spet malo bolj posvetim kitari? In ali ni tudi moj ljubi George Harrison, ki se je v Indiji in še potem nekaj let trudil s sitarjem, nazadnje odločil za svoj prvotni inštrument – za kitaro?

Je pa seveda, kot vemo, George v svojo glasbo vključil marsikaj iz svoje indijske glasbene izkušnje. Tudi jaz sem po vrnitvi iz Indije kitarski zven z določenim prijemom rad nekoliko »potegnil« v hrepeneči vzdih sitarja. Ta glasbena govorica mi je blizu še danes, a le redkokdaj se zgodi, da mi uspe pristno, brez ponarejanja vstopiti v tisto čudežno občutje.

⸞

Eno leto po vrnitvi iz Indije sem zbolel na sklepih in pozdravil sem se šele z dolgotrajnim totalnim postom – nekaj tednov samo voda in odvajalni čaji. V mirnih dneh tako dolgega posta se odklopiš od vseh materialnih navezanosti in svet dojemaš vse bolj subtilno. Torej, v postnih tednih sem v takem posebnem stanju često zamaknjeno plaval po mestu ter v izložbah zapazil kvalitetne LP plošče s posnetki klasične glasbe, ki me prej ni zanimala. Pritegnili so me renesančni madrigali pa J. S. Bach pa Rahmaninov in tako dalje. Kupoval sem te plošče, sem se pa odločil, da jih bom poslušal šele potem, ko se bom vrnil na običajno prehrano in bom imel več potrpežljive energije za dojemanje teh dragocenih glasbenih zakladov.

Spomnim se prvih dni, ko sem spet začel jesti. Na gramofonu je bila Bachova Umetnost fuge (Die Kunst der Fuge), orgle. In jaz sem bil v nekem izjemno senzibilnem stanju, ki pride, če pravilno izvedeš zahtevni prehod iz dolgotrajnega posta nazaj v normalno prehranjevanje. V takem stanju sem se torej prebudil v kozmični dvorani Bachovih fug. Skupaj z globokimi ali nežnimi orgelskimi zveni sem se prepustil kozmičnemu veletoku frekvenc, tako da je odzvanjalo med mejami širnega vesolja. Frekvence kot živa bitja, ki živahno komunicirajo med sabo, véliki Bach pa mehko uravnava ta kozmični ples. Vedel sem: v svoja dela je zakodiral od boga posredovana pravila, ki z matematično natančnostjo vzdržujejo radostno jasnino njegove glasbe.

Seveda, ravno v Bachovem času je bila evropska matematična znanost že tako razvita, da so znali računati z geometrijskim zaporedjem. Hkrati pa so v tistem času bile poti med evropskimi deželami že tako prehodne in tudi dovolj varne, da so glasbeniki lahko potovali med raznimi deželami. Pred tem obdobjem je vsaka dežela imela svojo uglasitev, zdaj pa je nastopila potreba po enotni evropski glasbeni lestvici. Rešitev se je ponudila v tem, da so uporabili geometrijsko zaporedje frekvenc, ki ustrezajo dvanajstim tonom v eni oktavi. Tako so dobili dvanajst frekvenc, ki si zaporedoma sledijo v razmerju dvanajsti koren iz dva (, kar znaša 1,05946…). Te frekvence so postale osnova temperirane glasbene lestvice, ki med drugim omogoča tudi svobodno transponiranje, prehajanje med različnimi tonalitetami. No, in Bach je takrat takoj skomponiral tudi klavirske etude za vseh dvanajst tonalitet v duru in molu, vse to pod skupnim imenom Dobro uglašeni klavir – učne vaje, a hkrati vrhunska umetnost.

Ta uglasitev v Bachovem času je seveda sledila natanko isti ideji, do katere sem tudi sam prišel deset let prej, in to na popolnoma originalen način. Moj lastni časovni krog se je v nekem smislu sklenil, tako kot se sklenejo tudi frekvence tonov v glasbeni harmoniji.

Po dvakratnem postu sem začel na veliko kupovati LP plošče in uživati v družbi svoje »feršterkarije«. Zbirka plošč se je množila: klasična evropska glasba vse od zgodnje renesanse do sodobnosti, od tega seveda največ Bach, pa kitara v vseh mogočih oblikah in aranžmajih, veliko klasične indijske glasbe, južna Amerika, slovanska in še posebej slovenska etno glasba, pa sodobni kantavtorji moje generacije (Pengov, Mlinarac, Dylan, Baez, Joplin, Young, Cohen, Marley …), pa razni sodobni bendi (Pink Floyd, Dire Straits, U2, tudi Beatles), veliko sodobnega jazza s številnimi znanimi imeni, od česar sem najraje poslušal tako imenovani »ECM jazz« z izvrstnimi zasedbami. Seveda je tu še vrsta elpejk, ki jih lahko uvrstiš v več skupin. Na primer, kam naj damo Mikea Oldfielda?

Podobno kot na kitaro sem tudi na gramofon in plošče pazil kot na punčico svojega očesa. Privoščil sem si magnetno odvzemno glavo z najobčutljivejšo eliptično diamantno iglo (Shure N95 ED) in po strogih pravilih sem svoje plošče redno čistil z destilirano vodo. Zdelo se mi je, da se je vsaj deloma uresničilo tisto, o čemer sem sanjal v otroštvu: občutje, ko se predajam pretanjenemu valovanju eteričnih zvočnih bitij, ki so mi dragocena in me oživljajo.

In da ne bi bil povsem pasiven, sem vmes rad poprijel kitaro in zaigral kaj preprostega, meni dosegljivega, morda samoniklega. Še danes je tako. Če vse to zložim skupaj, mi glasba zagotovo pomaga, da se moja predolgo zatirana duša lažje razpira v pristni avtentičnosti.

⸞

Po tistih začetnih evforičnih letih poslušanja dobre glasbe pa sem se počasi tudi začel zavedati, da spet ne živim na pravem kraju. Niti najboljša glasba ne bo vzbujala čudežnih občutij, če ne ljubi prostora, kjer se razrašča in kjer živiš tudi ti. Tako sem se kmalu znova preselil. Zaživel sem v nekoliko večjem prostoru, v najeti garsonjeri z vsem, kar človek potrebuje za t.im. »normalno« življenje, na balkonu pa se mi je z leti razrasel miniaturni japonski vrt. Na tistem kraju v bližini reke ter s čudovitim razgledom na mesto in Alpe sem vztrajal trideset let. Naš pesnik Prešeren je to število let imenoval: polovica življenja.

Medtem so elpejke počasi začele izginjati iz trgovin, nadomestile pa so jih priročne cedejke z digitaliziranim zvočnim zapisom. Kupil sem torej še kvaliteten Philipsov CD predvajalnik in kupoval sem cedejke. Celotna zbirka je narasla krepko čez petsto plošč, od tega približno enako število elpejk in cedejk. Potem sem dolga leta poslušal predvsem cedejke, ker so prinašale sporočila novega časa. Počasi, s tekom let pa sem začel spoznavati, da tudi to ni tisto ta pravo.

Skratka, priznal sem si, da vse manj plujem v glavnem toku sodobne glasbe. Seveda, dobra klasika vedno ostane, a nove stvari so vse bolj neopazno zdrsele mimo mene. Nekoč, v letih moje mladosti, smo odraščali z glasbenimi idoli mlade generacije, ki so nam znali nekaj povedati in mi še danes nekaj pomenijo – tako v smislu glasbe kot tudi besedila, če gre za kantavtorje. Glavni idoli zadnjih desetletij, kot so na primer Madonna, Lady Gaga ali po novem Taylor Swift, pa me niti najmanj ne ganejo. Ne prinašajo nobenega resnega sporočila, niti glasbenega niti besednega, vsaj meni ne. Saj še péti ne znajo. In če smem delati primerjave – je bil pa že moj Lado Leskovar neprimerno boljši!

Le zakaj je sodobna popularna glasba postala tako zanič, tako zelo izpraznjena, brez vsega duhá? To se pogosto sprašujem, saj glasba nam vendar odpira skrivna vrata v celovito, neposredno občutenje duhovne atmosfere določenega časovnega obdobja (Zeitgeist, duh časa). Nastopi teh novih idolov so prežeti z marketinškim nasiljem in ne morem si kaj, da se ne bi spomnil na besede Eminence v kultni radijski igri Butnskala: »Groznooo … prav po ameriško: ko neko stvar dobijo v roke, jo takoj umažejo, zasolijo z denarjem in zasvinjajo – res, ostudnooo.«

Pri tem pa še kako dobro vem, da tudi danes nastaja veliko res dobre glasbe, a problem je v tem, da težko pride do mene. Vmes je vse preveč vsiljenega nastopaštva, toliko cenenih glasbenih izdelkov, ki jih spravljajo na trg oni, ki so veliko bolje kot resni ustvarjalci opremljeni s sodobnimi promocijskimi tehnikami. Kako naj človek najde izgubljene dragulje v ogromnem kupu gnoja? Živimo v dobi podivjanega kapitalizma, v tisti njegovi zadnji, destruktivni fazi, ki priznava le eno dimenzijo realnosti: moč in denar. Vse to pa z agresivnim poudarjanjem lastne identitete in teh ignorantskih identitet je več koz zrn peska na morski obali. Dobre reči se ne ponujajo več v javnosti, temveč jih moramo poiskati v osrčjih manjših skupin, v skritih oazah kreativnosti. Le tako lahko ostanejo zaščitene pred naraščajočo kolektivno norostjo sodobne družbe. Toda vesel sem vsake priložnosti, ko smem vstopiti v katero od teh občutljivih, ranljivih oaz.

Imel sem srečo, da sem odraščal v pravem času, ko so bila duhovna polja še na široko odprta. In s tem vred tudi glasba. Tako kot številni prijatelji in tovariši sem znal v polni meri izkoristiti živi duh tistega prekucniškega časa, da sem iz njega potegnil nekatera kognitivna orodja, ki so mi pomagala pri duhovni rasti. Ne vem, kako bi to bilo danes, ko so časi popolnoma drugačni. Sodobni svet se zapira v izolirane celice, ki vsaka zase sebično brani svojo identiteto. Treba bo zdržati do nove pomladi globalne zavesti. Če pogledam kar se da natančno, pa lahko marsikje že uzrem zdrave nastavke novih paradigmatskih sprememb in sem vedno znova vesel, kadar lahko svežim spoznanjem tudi sam kaj prispevam. Predvsem pa stavim na mlade ljudi, ki veliko bolje kot jaz poznajo novemu času prilagojena orodja, s katerimi si lahko povrnemo izgubljeno človečnost.

⸞

Življenje marsikdaj poteka tako kot časovni fraktal. Morda se dolgo prizadevaš za neki cilj, ga nazadnje dosežeš ter se končno udomačiš v tistem dolgo zaželenem objemu nove danosti. Ta novi objem realnosti pa često še prehitro zbledi: na novem, razširjenem nivoju zavesti se presenetljivo ponovijo neprijetni stari vzorci težav, kot da bi vstali iz gluhe teme neznanja. Starih težav namreč nikoli ne razpletemo povsem do kraja. Dana nam je torej možnost, da jih že v tem življenju predelamo še bolj temeljito. Ponovi se fraktalni vzorec usode, tokrat v večji dimenziji (ki pa kot svoj delček vsebuje tudi prejšnjo stopnjo – zato govorimo o fraktalih), in prvotno vajo moramo ponoviti, tokrat v širšem obsegu.

Tako je napočil čas, ko sem moral zapustiti mestno garsonjero s pogledom na Alpe in z malim japonskim vrtom na balkonu. Tudi na to spremembo sem se dobro pripravil. Preselil sem se v leseno hiško, ki sem jo v mnogih skicah snoval že od mladih let, nazadnje pa končno realiziral – seveda spet z izdatno pomočjo prijateljev. Prijazna hiška na vrhu gore, jutranji pogled na meglene doline tam spodaj in na stanovitni Snežnik v daljavi, takoj zadaj za hiško pa skrivnostni pragozd, spomladi poln ptičjega ščebeta. Vse to je že tu, le japonski vrt bo potreboval še nekaj let, da se osmisli in zraste.

»Prijatelji odpirajo okna, in ne veš, koga si ranil …« (T. Pengov: V nasmehu nekega dneva). Skratka, ne gre brez prijateljev. Lesena hiška, od zunaj majhna, a od znotraj velika zaradi skrbno načrtovane strukture prostorov, se ponaša s čudovito akustiko. Boris Romih, med drugim strokovnjak za zvočno opremo prostora, mi je pomagal pri nameščanju zvočnikov na optimalno mesto. Ko so bili vsi kabli končno povezani in sem prvič »dal gor« neko zahtevno vokalno-instrumentalno izvedbo (Joan Baez), sem bil navdušen. To je to, sem si rekel. Zvok se zelo lepo razrašča po prostoru, pesem ljubi moj dom, kjer zdaj živim in kamor vabim svoje stare in nove prijatelje.

Ampak naj mi bo dovoljeno, da se še malo povrnem k časovnim fraktalom. Prikrite kali neznanja se me še vedno držijo. Vsega še nisem razrešil in v tem življenju tudi očitno ne bom do kraja. Na primer, oper še vedno ne maram. Potem, če nadaljujem, moja tehnika na kitari ni kaj dosti napredovala vse od tistih pradavnih časov, ko je bila od Tomaža priporočena kitara, na katero vsa ta leta igram, še prilično nova. Pač, pozna se mi, da nikoli nisem hodil v glasbene šole, in kot samouk sem zaradi drugih obveznosti glasbeni izobrazbi namenjal bistveno premalo časa. Note še vedno berem počasi in z veliko težavo, nekako tako, kot prvošolčki črkujejo prve zapisane stavke.

Ker mi naučena tehnika torej ne seže zelo daleč, se moram zanašati na tisto najbolj prvinsko – na svoj glas. Glede tega sem se zadnji čas morda za malenkost izboljšal, saj sem skozi življenjske uspehe pridobil nekaj zdrave samozavesti, ki so mi jo v zgodnjih letih tako močno uničevali patološki odnosi v moji primarni družini. Naravni človeški glas pa izraža marsikaj, in če se ga pozorno osvestiš, postane zvesti sopotnik na lastnem duhovnem odpotovanju. Glede tega se torej hočem potruditi. S kitaro se rad spremljam na besedilih, ki so nosilci močnega umetniškega sporočila. Ampak, še enkrat: ker nisem noben glasbeni mojster, celotno število s trudom naučenih izvedb ni kaj posebno veliko. In stalno mi primanjkuje časa, da bi kaj novega povadil …

Številni moji prijatelji so se v glasbenih šolah naučili igrati na razne zahtevne inštrumente. Klavir, violina, flavta, kitara … Redno hodijo na koncerte klasične glasbe. Jaz pa nič od tega, čeprav te ljudi občudujem. Do glasbe sem prišel po zelo nenavadni poti, preko dvanajstega korena iz števila dve, 2^1/12. Začel sem s kantavtorji svoje generacije, da sem iz njihovih glasbeno-besednih sporočil zlagoma sestavljal pisani mozaik svoje duše. Bila so resna sporočila, nikakor ne cenene popevke. In šele od tod sem lahko prišel še malo naprej, do Bacha, do Ravija Šankarja in tako dalje … torej vse do kozmičnih harmonij, ki zdaj polnijo moj novi dom, dom moje duše.

⸞

(maj–junij 2024)